VERZ 28

Ta verz je sklepna misel sedmega in osmega poglavja, ki obravnavata zavest Kṛṣṇe in vdano služenje. Človek mora proučevati Vede pod vodstvom duhovnega učitelja, in dokler je pod njegovim skrbništvom, mora živeti asketsko. Brahmacārī mora kot služabnik živeti v domu duhovnega učitelja ter od vrat do vrat prositi miloščino in jo prinašati učitelju. Jé lahko samo takrat, kadar mu to dovoli učitelj. Če ga ta kdaj ne pokliče k jedi, se učenec posti. To so nekatera od vedskih načel brahmacarye.

Ko učenec od pet do dvajset let pod učiteljevim vodstvom proučuje Vede, si izoblikuje popoln značaj. Proučevanje Ved ni namenjeno razvedrilu laičnih filozofov, temveč oblikovanju značaja. Po takem šolanju se brahmacārī lahko poroči in živi z družino. Da bi kot družinski človek dalje napredoval na poti samospoznavanja, mora opravljati številna žrtvovanja. Dajati mora tudi miloščino ter se pri tem ozirati na kraj, čas in osebo, kateri jo daje, razlikujoč med miloščino v vrlini, miloščino v strasti in miloščino v nevednosti, ki so opisane v Bhagavad-gīti. Ko zapusti dom in stopi v red vānaprasthe, se mora podvreči strogi askezi: živeti mora v gozdu, se oblačiti v drevesno lubje, ne sme se briti itd. Tisti, ki živijo po pravilih brahmacarye, družinskega življenja, vānaprasthe in nazadnje sannyāse, dosežejo popolnost. Nekateri od njih se potem dvignejo na rajske planete, ko pa še dalje napredujejo, dosežejo osvoboditev in odidejo v duhovno nebo, bodisi v brezosebni brahmajyoti ali pa na planete Vaikuṇṭhe oziroma na Kṛṣṇaloko. To je pot, začrtana v Vedah.

Posebna značilnost metode zavesti Kṛṣṇe ali vdanega služenja je, da človeka naenkrat povzdigne nad vse duhovne redove in zanje predpisane obrede.

Besedi idaṁ viditvā nakazujeta, da moramo poznati navodila, ki jih je dal Śrī Kṛṣṇa v tem in v sedmem poglavju Bhagavad-gīte. Teh poglavij ne moremo razumeti s pomočjo posvetne učenosti ali z naprezanjem uma. Da bi jih razumeli, moramo poslušati bhakte in se družiti z njimi. Srednjih šest poglavij (od sedmega do dvanajstega) predstavlja srž Bhagavad-gīte. Ostala poglavja (prvih šest in zadnjih šest) so kakor ovoj srednjih šestih, ki jih Gospod posebej ščiti. Človek, ki se mu posreči doumeti Bhagavad-gīto – predvsem srednjih šest poglavij – v družbi bhakt, preseže vse, ki živijo asketsko, opravljajo žrtvovanja, dajejo miloščino, se ukvarjajo s filozofskim iskanjem itd., saj lahko rezultate vseh teh dejavnosti doseže preprosto z metodo zavesti Kṛṣṇe.

Kdor ima vsaj malo vere v besede Bhagavad-gīte, mora proučevati Gīto pod vodstvom bhakte, kajti na začetku četrtega poglavja je jasno rečeno, da lahko Gīto razumejo samo bhakte; nihče drug ne more zares doumeti njenega smisla. Znanje iz Bhagavad-gīte si moramo zato pridobiti s pomočjo Kṛṣṇovega bhakte, ne pa s pomočjo spekulativnega filozofa. To je znak vere. Kdor išče bhakto in nazadnje dobi priložnost za druženje z njim, dejansko začne proučevati in razumevati Bhagavad-gīto. Ko v družbi bhakte napreduje, začne vdano služiti Gospodu in tako se razpršijo vsi njegovi dvomi o Kṛṣṇi oziroma Bogu, Njegovih dejavnostih, podobi, zabavah, imenu in drugem. Ko se povsem osvobodi dvomov, z neomajno odločnostjo proučuje Bhagavad-gīto. V tem najde veliko zadovoljstvo in doseže stanje nenehne zavesti Kṛṣṇe. Ko dovolj napreduje, ga povsem preplavi ljubezen do Kṛṣṇe. Ker doseže najvišjo popolnost, odide v Kṛṣṇovo prebivališče v duhovnem nebu, na Goloko Vṛndāvano, kjer ga čaka večna sreča.