VERZ 27
naite sṛtī pārtha jānan
yogī muhyati kaścana
tasmāt sarveṣu kāleṣu
yoga-yukto bhavārjuna
na – nikoli; ete – ti dve; sṛtī – različni poti; pārtha – o Pṛthin sin; jānan – tudi če pozna; yogī – Gospodov bhakta; muhyati – je zmeden; kaścana – kateri koli; tasmāt – zato; sarveṣu kāleṣu – zmeraj; yoga-yuktaḥ – delujoč z zavestjo Kṛṣṇe; bhava – postani; arjuna – o Arjuna.
Čeprav bhakte poznajo ti dve poti, o Arjuna, niso nikoli zbegani. Zato naj bo vdano služenje tvoje edino opravilo.
Kṛṣṇa svetuje Arjuni, naj ga dejstvo, da lahko duša zapusti materialni svet po različnih poteh, ne vznemirja. Bhakti Vsevišnjega Gospoda ni treba skrbeti, ali bo zapustil svet namenoma ali po naključju. Bhakta mora biti neomajno zavesten Kṛṣṇe in mora peti mantro Hare Kṛṣṇa, vedoč, da človeka na obeh poteh čaka množica težav. Da bi se lahko popolnoma osredotočili na Kṛṣṇo, je najbolje, da Mu nenehno služimo. To je varna, gotova in neposredna pot v duhovno kraljestvo. V tem verzu je posebej pomembna beseda yoga-yukta. Neomajen yogī je pri vseh dejanjih zavesten Kṛṣṇe. Śrī Rūpa Gosvāmī svetuje: anāsaktasya viṣayān yathārham upayuñjataḥ. Ne bi smeli biti navezani na materialno, temveč bi morali zmeraj delovati z zavestjo Kṛṣṇe. S takim delovanjem, ki se imenuje yukta-vairāgya, bomo dosegli popolnost. Bhakta zato ni zbegan, ko sliši, na kakšne načine lahko živo bitje zapusti svet, saj ve, da mu vdano služenje zagotavlja vrnitev v najvišje prebivališče.