VERZ 11

Iz prejšnjih verzov tega poglavja je razvidno, da Vsevišnji Gospod ni navaden človek, čeprav pride v materialni svet v podobi človeka. Vsevišnji Gospod, ki nadzoruje stvarjenje, vzdrževanje in uničenje celega vesolja, nikakor ne more biti navaden človek. Kljub temu pa mnogi nerazumni ljudje mislijo, da je Kṛṣṇa le mogočno človeško bitje in nič več. V resnici je Kṛṣṇa izvorna Vrhovna Osebnost, kar je potrjeno v Brahma-saṁhiti (īśvaraḥ paramaḥ kṛṣṇaḥ); Kṛṣṇa je Vsevišnji Gospod.

V materialnem svetu je veliko īśvar ali upraviteljev, ki so navidez eden večji od drugega. V običajnem upravnem sistemu najdemo uradnika ali direktorja, nad katerim je sekretar, nad njim je minister, nad ministrom pa predsednik. Vsi so upravitelji, vendar pa je vsak pod nadzorom nekoga drugega. Brahma-saṁhitā pravi, da je vrhovni upravitelj Kṛṣṇa. V materialnem in duhovnem svetu je nedvomno veliko upraviteljev, vrhovni upravitelj pa je Kṛṣṇa (īśvaraḥ paramaḥ kṛṣṇaḥ), čigar telo je sac-cid-ānanda, nematerialno.

Živa bitja z materialnimi telesi ne morejo storiti čudežnih dejanj, opisanih v prejšnjih verzih. Gospodovo telo pa je večno ter polno blaženosti in vednosti. Čeprav Gospod ni navadna osebnost, Ga neumni omalovažujejo in Ga imajo za navadnega človeka. Njegovo telo je v tem verzu imenovano mānuṣīm, kajti Gospod je deloval kakor človek: bil je Arjunov prijatelj in politik, vpleten v bitko na Kurukṣetri. Pogosto se je vedel kakor navaden človek, v resnici pa je Njegovo telo sac-cid-ānanda-vigraha – večno blaženo in polno absolutne vednosti. To potrjujejo tudi drugi vedski spisi. Sac-cid-ānanda-rūpāya-kṛṣṇāya: „Izkazujem spoštovanje Vsevišnji Božanski Osebnosti, Kṛṣṇi, čigar telo je večno ter polno blaženosti in vednosti.“ (Gopāla-tāpanī Upaniṣada 1.1) V Vedah najdemo tudi druge opise. Tam ekaṁ govindam: „Ti si Govinda, ki daješ zadovoljstvo čutom in kravam.“ Sac-cid-ānanda-vigraham: „In Tvoje telo je transcendentalno, polno vednosti, blaženosti in večnosti.“ (Gopāla-tāpanī Upaniṣada 1.35)

Čeprav ima Gospod Kṛṣṇa transcendentalno telo, polno blaženosti in vednosti, Ga mnogi tako imenovani učenjaki in komentatorji Bhagavad-gīte omalovažujejo, saj Ga imajo za navadnega človeka. Zaradi svojih preteklih dobrih del se lahko taki ljudje rodijo z velikimi sposobnostmi, toda če si Śrī Kṛṣṇo predstavljajo na ta način, je njihovo znanje vsekakor skromno. Zato se imenujejo mūḍhe, kajti le neumni mislijo, da je Kṛṣṇa, Vsevišnji Gospod, navaden človek. Za takega Ga imajo, ker ne poznajo Njegovih zaupnih dejanj in raznolikih energij. Ne vedo, da je Kṛṣṇovo telo polno vednosti in blaženosti, da je Kṛṣṇa lastnik vsega, kar je, in da lahko vsakomur podari osvoboditev. Ker ne poznajo Kṛṣṇovih številnih transcendentalnih odlik, Ga omalovažujejo.

Taki ljudje ne vedo niti tega, da se Vsevišnji Gospod pojavi v materialnem svetu pod okriljem Svoje notranje energije. Gospod je gospodar materialne energije. Kot je že večkrat dejal, je materialna energija kljub svoji veliki moči pod Njegovim nadzorom, in njene oblasti se lahko osvobodi, kdor se preda Njemu (mama māyā duratyayā). Če se Kṛṣṇi predana duša lahko reši vpliva materialne energije, kako bi imel lahko potem Vsevišnji Gospod, ki nadzoruje stvarjenje, vzdrževanje in uničenje celega vesolja, materialno telo, kakršno je naše? Taka predstava o Kṛṣṇi je posledica velike neumnosti. Neumni ljudje ne morejo razumeti, kako lahko Božanska Osebnost, Kṛṣṇa, ki je videti kakor navaden človek, upravlja vse atome in velikanski univerzum. Največje in najneznatnejše sta zanje nepojmljiva, zato si ne morejo predstavljati, kako lahko živo bitje s telesom, navidez enakim človeškemu, hkrati upravlja neskončno veliko in neskončno majhno. Čeprav Gospod upravlja eno in drugo, pa je daleč stran od pojavnega sveta. Kar se tiče Njegove yogam aiśvaram, nedoumljive transcendentalne energije, je jasno rečeno, da lahko Gospod hkrati nadzoruje neskončno in končno ter ostane odmaknjen od obeh. Neumneži sicer ne morejo razumeti, kako lahko Kṛṣṇa, ki se pojavi v tem svetu kakor človek, upravlja neskončno in končno, čisti bhakte pa ne dvomijo o tem, saj vedo, da je Kṛṣṇa Vsevišnja Božanska Osebnost. Zato se Mu popolnoma predajo in se posvetijo dejavnostim zavesti Kṛṣṇe, vdanemu služenju Gospodu.

Med impersonalisti in personalisti je veliko polemik glede Gospodove pojavitve v človeški podobi. Toda če proučimo Bhagavad-gīto in Śrīmad-Bhāgavatam, avtoritativni knjigi o znanosti o Kṛṣṇi, bomo razumeli, da je Kṛṣṇa Vsevišnja Božanska Osebnost. Čeprav se je na Zemlji pojavil kot navaden človek, v resnici ni navadno človeško bitje. V prvem poglavju prvega speva Śrīmad-Bhāgavatama modreci s Śaunako na čelu poizvedujejo o Kṛṣṇovih dejanjih in pravijo:

„Gospod Śrī Kṛṣṇa, Vsevišnja Božanska Osebnost, je igral vlogo navadnega človeka in skupaj z Balarāmo storil veliko nadčloveških dejanj.“ (Bhāg. 1.1.20) Ko se Gospod pojavi v podobi človeka, zmede neumne. Noben človek ne more opravljati čudežnih dejanj, kakršna je opravljal Kṛṣṇa, ko je bil na Zemlji. Pred Svojim očetom in materjo, Vasudevo in Devakī, se je najprej pojavil s štirimi rokami, po njunih molitvah pa se je spremenil v navadnega otroka. Bhāgavatam (10.3.46) pravi: babhūva prākṛtaḥ śiśuḥ – postal je prav takšen kot navaden otrok, navadno človeško bitje. Tudi iz tega verza je razvidno, da je Gospodova sposobnost, da se pojavi v podobi navadnega človeka, ena od lastnosti Njegovega transcendentalnega telesa. Enajsto poglavje Bhagavad-gīte opisuje, kako je Arjuna prosil Kṛṣṇo, naj mu pokaže Svojo podobo s štirimi rokami (tenaiva rūpeṇa catur-bhujena). Kṛṣṇa mu jo je pokazal, zatem pa se je na Arjunovo željo znova pojavil v Svoji izvorni, človeški podobi (mānuṣaṁ rūpam). Te različne lastnosti Vsevišnjega Gospoda vsekakor niso lastnosti navadnega človeka.

Nekateri od tistih, ki zasmehujejo Kṛṣṇo in so pod negativnim vplivom filozofije māyāvādījev, poskušajo dokazati, da je Kṛṣṇa le navaden človek, in svojo izjavo podpirajo z naslednjim verzom iz Śrīmad-Bhāgavatama (3.29.21): ahaṁ sarveṣu bhūteṣu bhūtātmāvasthitaḥ sadā – „Vsevišnji prebiva v vsakem živem bitju.“ Namesto da poslušamo razlage nepooblaščenih ljudi, ki omalovažujejo Kṛṣṇo, bi morali vedeti, kaj o tem verzu pravijo Jīva Gosvāmī, Viśvanātha Cakravartī Ṭhākura in drugi vajšnavski ācārye. Jīva Gosvāmī v svojem komentarju k temu verzu pojasnjuje, da Kṛṣṇa kot Paramātmā ali Nadduša, Gospodova popolna emanacija, prebiva v premičnih in nepremičnih bitjih; zato bhakta začetnik, ki časti samo arcā-mūrti, podobo Vsevišnjega Gospoda v templju, ne spoštuje pa drugih živih bitij, ne doseže cilja svojega čaščenja. Gospodovi bhakte so treh vrst; bhakta začetnik je na najnižji stopnji. Tak bhakta posveča več pozornosti Božanstvu v templju kakor pa drugim bhaktam, in Viśvanātha Cakravartī Ṭhākura opozarja, da je treba tako vedenje popraviti. Bhakta mora vedeti, da Kṛṣṇa kot Paramātmā prebiva v srcu vsakogar in da je zato telo vsakega živega bitja utelešenje oziroma tempelj Vsevišnjega Gospoda. Kakor izkažemo spoštovanje Gospodovemu templju, moramo primerno spoštovati tudi telo vsakega živega bitja, saj v njem prebiva Paramātmā. Do vsakogar moramo biti torej spoštljivi in ne smemo nikogar omalovaževati.

Mnogi impersonalisti se posmehujejo tudi čaščenju Gospoda v templju. Če je Bog povsod, pravijo, zakaj naj bi se potem omejili na tempeljsko čaščenje? Toda če je Bog povsod, mar ni tudi v templju in v Božanstvu? Personalisti in impersonalisti se bodo glede tega večno prepirali, popoln Kṛṣṇov bhakta pa ve, da je Kṛṣṇa vseprisoten, čeprav je Vrhovna Osebnost. To je potrjeno v Brahma-saṁhiti. Čeprav nikoli ne zapusti Svojega prebivališča, Goloke Vṛndāvane, je po Svojih raznolikih energijah in Svoji popolni emanaciji prisoten vsepovsod, v vsakem kotičku materialnega in duhovnega sveta.