VERZ 29
samo ’haṁ sarva-bhūteṣu
na me dveṣyo ’sti na priyaḥ
ye bhajanti tu māṁ bhaktyā
mayi te teṣu cāpy aham
samaḥ – enak; aham – Jaz; sarva-bhūteṣu – do vseh živih bitij; na – nihče; me – Zame; dveṣyaḥ – osovražen; asti – je; na – niti; priyaḥ – drag; ye – tisti, ki; bhajanti – transcendentalno služijo; tu – toda; mām – Meni; bhaktyā – z vdanostjo; mayi – so v Meni; te – take osebe; teṣu – v njih; ca – tudi; api – vsekakor; aham – Jaz.
Nikogar ne sovražim in tudi pristranski nisem do nikogar. Do vseh sem enak. Toda kdor Mi služi z ljubeznijo in vdanostjo, je Moj prijatelj, v Meni je, in tudi Jaz sem njegov prijatelj.
Ob tem verzu se lahko vprašamo: Če je Kṛṣṇa do vseh enak in ni do nikogar posebej prijateljski, zakaj potem bhaktam, ki Mu zmeraj služijo s transcendentalno ljubeznijo, posveča posebno pozornost? Toda to je povsem naravno in ni znak Kṛṣṇove pristranosti. V materialnem svetu so nekateri ljudje zelo radodarni in bi radi pomagali vsakomur, kljub temu pa posvečajo posebno skrb lastnim otrokom. Gospod pravi, da so vsa živa bitja Njegovi sinovi, ne glede na to, kateri življenjski vrsti pripada njihovo telo, zato jih velikodušno oskrbuje z vsem, kar potrebujejo za življenje. Kakor oblak je, iz katerega lije dež vsenaokrog: na skale, na zemljo in v vodo. Svojim bhaktam pa Gospod posveča posebno pozornost. O takih bhaktah govori ta verz: ves čas so zavestni Kṛṣṇe, zato zmeraj transcendentalno prebivajo v Kṛṣṇi. Sam izraz „zavest Kṛṣṇe“ pove, da so ljudje s tako zavestjo transcendentalisti, ki že v tem življenju bivajo v Kṛṣṇi. Gospod tukaj jasno pravi: mayi te – „V Meni so.“ Seveda je zato tudi Gospod v njih. Odnosi med Gospodom in bhaktami so vzajemni. To nam pojasni tudi besede ye yathā māṁ prapadyante tāṁs tathaiva bhajāmy aham: „Kakor se Mi kdo preda, tako poskrbim zanj.“ Ta transcendentalna vzajemnost obstaja, ker sta oba, Gospod in bhakta, zavestna. Diamant, ki ga vstavimo v zlat prstan, je videti čudovit. Zlato olepša diamant, diamant pa olepša zlato. Gospod in živo bitje sta večno sijoča. Ko si živo bitje zaželi služiti Vsevišnjemu Gospodu, je videti kakor zlato. Gospod je kakor diamant, zato sta skupaj zelo lepa. Živim bitjem, ki imajo čisto zavest, pravimo bhakte. Vsevišnji Gospod postane bhakta Svojih bhakt. Če odnosi med bhaktami in Gospodom ne bi bili vzajemni, ne bi mogli govoriti o personalistični filozofiji. Impersonalisti ne priznavajo vzajemnega odnosa med Vsevišnjim in živim bitjem, po filozofiji personalistov pa tak odnos obstaja.
Gospoda se pogosto primerja z drevesom želja, saj nam da vse, kar si zaželimo. V tem verzu pa najdemo še celovitejši opis Gospoda. Tu je rečeno, da je Gospod pristranski do bhakt. S tem jim izkazuje Svojo posebno milost. Kadar se Gospod odzove na ljubezen Svojega bhakte, Njegovo delovanje ni podrejeno zakonu karme, temveč je na transcendentalni ravni, na kateri delujejo Gospod in Njegovi bhakte. Vdano služenje Gospodu ni materialno, temveč je del duhovnega sveta, kjer vladajo večnost, blaženost in vednost.