VERZ 3

Ta verz pravi, da neverni ne morejo doseči cilja vdanega služenja. Vero razvijemo, če se družimo z bhaktami. Tisti, ki nimajo vere v Boga niti potem, ko od velikih osebnosti slišijo pojasnila iz Ved, so veliki nesrečniki. Taki ljudje so polni dvomov in se ne morejo ustaliti v vdanem služenju Gospodu. Vera je torej najpomembnejši dejavnik pri razvijanju zavesti Kṛṣṇe. V Caitanya-caritāmṛti je vera opisana kot trdno prepričanje, da je preprosto s služenjem Vsevišnjemu Gospodu, Śrī Kṛṣṇi, mogoče doseči najvišjo popolnost. To je prava vera. Śrīmad-Bhāgavatam (4.31.14) pravi:

„Ko zalijemo drevesno korenino, dobijo vodo veje, poganjki in listi drevesa, ko priskrbimo hrano želodcu, pa oskrbimo z energijo vse telesne čute. Na podoben način s transcendentalnim služenjem Vsevišnjemu Gospodu samodejno zadovoljimo vse polbogove in vsa druga živa bitja.“ Ko preberemo Bhagavad-gīto, bi morali takoj dojeti njeno glavno sporočilo ter opustiti vsa druga opravila in se posvetiti služenju Vsevišnjemu Gospodu, Kṛṣṇi, Božanski Osebnosti. Za tistega, ki je prepričan o pravilnosti te življenjske filozofije, pravimo, da ima vero.

Vero razvijamo z metodo zavesti Kṛṣṇe. Ljudje, ki sprejmejo to metodo, so treh vrst. V tretjem razredu so tisti, ki nimajo vere. Tudi če formalno služijo Gospodu, ne morejo doseči najvišje popolnosti in po določenem času večinoma zaidejo s poti vdanega služenja. Lahko sicer začnejo služiti Gospodu, ker pa niso trdno prepričani, da je to prava pot, in nimajo vere, zelo težko nadaljujejo z razvijanjem zavesti Kṛṣṇe. Pri opravljanju svojega poslanstva smo imeli priložnost videti ljudi, ki so se pridružili gibanju za zavest Kṛṣṇe s kakšnim skrivnim motivom, kakor hitro so si materialno opomogli, pa so gibanje zapustili in se vrnili na stara pota. Pri razvijanju zavesti Kṛṣṇe lahko napredujemo le z vero. Kar se vere tiče, je prvorazreden bhakta tisti, ki dobro pozna književnost o vdanem služenju in je razvil čvrsto vero. V drugi razred spadajo bhakte, ki spisov o vdanem služenju ne razumejo povsem, vendar čvrsto verjamejo, da je kṛṣṇa-bhakti ali služenje Kṛṣṇi najboljša pot in se s to vero podajo nanjo. Taki bhakte so boljši od tretjerazrednih bhakt, ki nimajo niti popolnega znanja o svetih spisih niti čvrste vere, vendar se zaradi druženja z drugimi bhaktami in zaradi svoje preprostosti poskušajo držati načel zavesti Kṛṣṇe. Tretjerazredni bhakta lahko pade, drugorazredni pa ne. Za prvorazrednega bhakto ni več nobene možnosti, da bi padel. Zagotovo bo napredoval v vdanem služenju in na koncu dosegel njegov cilj. Tretjerazredni bhakta sicer verjame, da je vdano služenje Kṛṣṇi zelo koristno, nima pa še zadostnega znanja o Kṛṣṇi iz Śrīmad-Bhāgavatama, Bhagavad-gīte in podobnih svetih spisov. Taki bhakte se včasih nagibajo h karma-yogi ali jñāna-yogi in so včasih zbegani, kakor hitro pa se znebijo teh nagnjenj, postanejo drugorazredni ali prvorazredni Kṛṣṇovi bhakte. Vera v Kṛṣṇo ima prav tako tri stopnje, ki so opisane v Śrīmad-Bhāgavatamu. Enajsti spev Śrīmad-Bhāgavatama govori tudi o prvorazredni, drugorazredni in tretjerazredni privrženosti Kṛṣṇi. Za tiste, ki nimajo vere niti potem, ko so poslušali o Kṛṣṇi in o vzvišenosti vdanega služenja, ter mislijo, da so to samo besede pretirane hvale, je ta pot zelo težka, tudi če navidez vdano služijo Gospodu. Zelo malo upanja je, da bodo dosegli popolnost. Vera je torej zelo pomemben dejavnik pri vdanem služenju.