VERZ 30

V tem verzu je zelo pomembna beseda su-durācāraḥ, ki jo moramo pravilno razumeti. V pogojenem stanju lahko živo bitje opravlja dvoje dejavnosti: pogojene in tiste, ki so v skladu z njegovo pravo naravo. Da bi človek, tudi če je bhakta, zadovoljil potrebe telesa in ravnal po družbenih in državnih zakonih, mora opravljati različne dejavnosti, ki so povezane s pogojenim življenjem in jim pravimo pogojene. Živo bitje, ki je popolnoma spoznalo svojo duhovno naravo in deluje z zavestjo Kṛṣṇe oziroma vdano služi Gospodu, pa poleg teh opravlja tudi transcendentalne dejavnosti. Te so povezane z njegovo večno naravo in se strokovno imenujejo vdano služenje. Dokler je živo bitje pogojeno, lahko njegove dejavnosti vdanega služenja in pogojene dejavnosti, namenjene zadovoljevanju telesnih potreb, potekajo vzporedno, lahko pa si nasprotujejo. Bhakta je previden, kolikor je le mogoče, in ne počne ničesar, kar bi lahko omajalo njegovo uravnoteženost. Ve, da lahko popolnost delovanja doseže samo, če še naprej razvija zavest Kṛṣṇe. Včasih pa se zgodi, da človek na poti zavesti Kṛṣṇe zagreši dejanje, ki je z družbenega ali političnega stališča vredno obsodbe. Toda zaradi takega začasnega padca bhakta ni prikrajšan za rezultate vdanega služenja. V Śrīmad-Bhāgavatamu je rečeno, da Vsevišnji Gospod v srcu bhakte očisti bhakto, ki pade, vendar je iskren in kljub padcu transcendentalno služi Gospodu; Gospod mu oprosti njegovo nizkotno dejanje. Materialne nečistoče so tako močno zakoreninjene v srcu, da včasih celo yogī, ki se je popolnoma posvetil služenju Gospodu, postane njihova žrtev. Toda metoda zavesti Kṛṣṇe ima tolikšno moč, da izniči posledice takega naključnega padca. Pri vdanem služenju nas zato zmeraj čaka uspeh. Nihče ne bi smel omalovaževati bhakte, ki po naključju zaide z idealne poti, kajti po besedah naslednjega verza po določenem času, ko postane bhakta popolnoma zavesten Kṛṣṇe, do takih slučajnih padcev ne pride več.

Kdor je zavesten Kṛṣṇe in se je odločno posvetil petju mantre Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare / Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare, je torej na transcendentalni ravni, tudi če po naključju ali po nesreči pade. Izraz sādhur eva, „tak človek je svet“, je zelo pomemben. Brezbožneže opozarja, da bhakte zaradi naključnega padca ne bi smeli zasmehovati. Tudi če slučajno pade, bi ga morali imeti za svetega. Še pomembnejša je beseda mantavyaḥ. Kdor se ne drži tega pravila in se posmehuje bhakti, ki po naključju pade, krši zapoved Vsevišnjega Gospoda. Edini pogoj, ki ga mora bhakta izpolnjevati, je, da z odločnostjo vdano služi Gospodu in ne počne ničesar drugega.

V Nṛsiṁha Purāṇi je rečeno:

Če bhakta, ki se je popolnoma posvetil vdanemu služenju, včasih naredi kaj obsodbe vrednega, moramo po besedah zgornjega verza na ta njegova dejanja gledati kakor na mesečeve pege. Kakor se mesečina kljub mesečevim pegam širi neovirano, tako bhakta, ki po naključju pade in ne deluje ves čas kakor svet človek, ni vreden zaničevanja.

Ne bi pa smeli misliti, da lahko bhakta, ki je stopil na pot transcendentalnega vdanega služenja, deluje na kakršen koli zaničevanja vreden način. Ta verz se nanaša le na slučajen padec, do katerega pride zaradi močne materialne navezanosti. Stopiti na pot vdanega služenja pravzaprav pomeni napovedati vojno slepilni energiji. Dokler človek ni dovolj močan, da bi se obranil slepilne energije, se lahko zgodi, da po naključju pade. Ko se okrepi, pa do takih padcev ne pride več, o čemer smo že govorili. Nihče ne bi smel delovati na obsodbe vreden način in si, opravičujoč svoja dejanja s tem verzom, domišljati, da je kljub temu bhakta. Kdor z vdanim služenjem ne izpopolni svojega značaja, ostane bhakta začetnik.