VERZ 14
tataḥ śvetair hayair yukte
mahati syandane sthitau
mādhavaḥ pāṇḍavaś caiva
divyau śaṅkhau pradadhmatuḥ
tataḥ – potem; śvetaiḥ – z belimi; hayaiḥ – konji; yukte – v vpregi; mahati – na velikem; syandane – bojnem vozu; sthitau – sta bila; mādhavaḥ – Kṛṣṇa (mož boginje sreče); pāṇḍavaḥ – Arjuna (Pāṇḍujev sin); ca – tudi; eva – vsekakor; divyau – transcendentalni; śaṅkhau – v školjki; pradadhmatuḥ – sta zatrobila.
Na drugi strani sta Gospod Kṛṣṇa in Arjuna na velikem bojnem vozu, v katerega so bili vpreženi beli konji, zatrobila v svoji transcendentalni školjki.
Za razliko od školjke, v katero je zatrobil Bhīṣmadeva, sta bili školjki v rokah Kṛṣṇe in Arjune transcendentalni. Donenje transcendentalnih školjk je oznanjalo, da za nasprotno stran ni upanja na zmago, saj je bil Kṛṣṇa na strani Pāṇḍav. Jayas tu pāṇḍu-putrāṇāṁ yeṣāṁ pakṣe janārdanaḥ. Zmaga je vselej na strani takih ljudi, kot so Pāṇḍujevi sinovi, saj je z njimi Gospod Kṛṣṇa. Povsod, kjer je Gospod, pa je zmeraj tudi boginja sreče, ki nikoli ne zapusti svojega moža. Zmaga in sreča sta torej čakali Arjuno, kar je oznanil transcendentalen zvok školjke Viṣṇuja ali Gospoda Kṛṣṇe. Bojni voz, na katerem sta bila prijatelja, je Arjuni podaril Agni (bog ognja), kar je pomenilo, da lahko osvoji vse strani, kjer koli v treh svetovih se pojavi.