VERZ 4
manyase yadi tac chakyaṁ
mayā draṣṭum iti prabho
yogeśvara tato me tvaṁ
darśayātmānam avyayam
manyase – misliš; yadi – če; tat – to; śakyam – mogoče; mayā – od mene; draṣṭum – videti; iti – tako; prabho – o Gospod; yoga-īśvara – o gospodar vseh mističnih moči; tataḥ – potem; me – meni; tvam – Ti; darśaya – pokaži; ātmānam – Sebe; avyayam – večnega.
Če misliš, da sem sposoben uzreti Tvoje kozmično telo, o Gospod, gospodar vseh mističnih moči, potem mi, prosim, pokaži ta brezmejni kozmični Jaz.
Rečeno je, da z materialnimi čuti ni mogoče ne videti, ne slišati, ne spoznati, ne zaznati Vsevišnjega Gospoda, Kṛṣṇe. Kdor pa že od začetka služi Gospodu s transcendentalno ljubeznijo, Ga lahko vidi, saj se mu Gospod razodene. Vsako živo bitje je le duhovna iskra, zato ne more videti ali razumeti Vsevišnjega Gospoda. Arjuna se kot bhakta ne zanaša na sposobnosti svojega uma, temveč priznava, da je živo bitje omejeno, Kṛṣṇa pa nedoumljiv. Arjuna je vedel, da živo bitje ne more razumeti brezmejnega. Če pa se brezmejni sam razodene, lahko živo bitje po Njegovi milosti razume naravo brezmejnega. V tem verzu je pomembna tudi beseda yogeśvara; Gospod ima namreč nepojmljivo moč. Če želi, se lahko milostno razodene živemu bitju, čeprav je brezmejen. Arjuna zato prosi Kṛṣṇo, naj mu izkaže Svojo nepojmljivo milost. Ne ukazuje Mu, saj se Kṛṣṇa ni dolžan razodeti nikomur, ki se Mu popolnoma ne preda in Mu ne začne vdano služiti. Tisti, ki se opirajo na sposobnosti svojega uma, zato ne morejo videti Kṛṣṇe.