VERZ 6
na tad bhāsayate sūryo
na śaśāṅko na pāvakaḥ
yad gatvā na nivartante
tad dhāma paramaṁ mama
na – ne; tat – to; bhāsayate – razsvetljuje; sūryaḥ – sonce; na – niti; śaśāṅkaḥ – mesec; na – niti; pāvakaḥ – ogenj, elektrika; yat – kamor; gatvā – ko odidejo; na – nikoli; nivartante – se vrnejo; tat dhāma – to prebivališče; paramam – najvišje; mama – Moje.
Mojega najvišjega prebivališča ne razsvetljuje ne sonce, ne mesec, ne ogenj, ne elektrika. Tisti, ki ga dosežejo, se nikoli ne vrnejo v materialni svet.
Tu je opisan duhovni svet, ki je prebivališče Vsevišnje Božanske Osebnosti, Kṛṣṇe, in se imenuje Kṛṣṇaloka ali Goloka Vṛndāvana. V duhovnem nebu sončna svetloba, mesečina, ogenj in elektrika niso potrebni, saj so tam vsi planeti samorazsvetljeni. V tem univerzumu je tak en sam planet, sonce, v duhovnem svetu pa oddajajo svetlobo vsi planeti. Sijaj teh planetov (imenovanih Vaikuṇṭhe) je bleščeče nebo, ki mu pravimo brahmajyoti. Izvor svetlobe je pravzaprav Kṛṣṇov planet, Goloka Vṛndāvana. Del njegovega sijaja prekriva mahat-tattva ali materialni svet. V drugem, večjem delu bleščečega neba pa so številni duhovni planeti, Vaikuṇṭhe, med katerimi je glavni Goloka Vṛndāvana.
Dokler je živo bitje v temi materialnega sveta, je pogojeno, ko se prebije skozi lažno, popačeno drevo tega sveta in se dvigne v duhovno nebo, pa doseže osvoboditev. Potem se nikoli več ne vrne v materialni svet. Dokler je pogojeno, misli, da je gospodar materialnega sveta, ko doseže osvoboditev, pa vstopi v duhovno kraljestvo in postane družabnik Vsevišnjega Gospoda. Tam v popolnem znanju uživa večno življenje in večno blaženost.
Ta verz bi moral v nas poroditi željo, da odidemo v večni svet in se rešimo z lažnega drevesa, ki je samo odsev stvarnosti. Če smo zelo navezani na materialni svet, bomo to navezanost zelo težko pretrgali, toda metoda zavesti Kṛṣṇe nam omogoča, da se je postopoma vendarle osvobodimo. Potrebno je, da se družimo z bhaktami, z ljudmi, ki so zavestni Kṛṣṇe. Poiskati moramo družbo tistih, ki so se posvetili razvijanju zavesti Kṛṣṇe, in se od njih poučiti o vdanem služenju. Tako se bomo lahko rešili navezanosti na materialni svet. Da nas materialni svet ne bi več mamil, ni dovolj, da si samo nadenemo žafranasto oblačilo. Potrebno je, da razvijemo željo po vdanem služenju Gospodu. Zato bi morali z veliko resnostjo sprejeti dejstvo, da je vdano služenje, opisano v dvanajstem poglavju, edina pot, ki vodi iz lažne podobe pravega drevesa. Štirinajsto poglavje razlaga, da nobena druga metoda samospoznavanja ni čista, saj so v vseh prisotni vplivi materialne narave. Vdano služenje je edino opisano kot povsem transcendentalno.
V tem verzu zaslužita posebno pozornost besedi paramaṁ mama. Vsak kotiček stvarstva je last Vsevišnjega Gospoda, vendar le duhovni svet je paramam, kar pomeni, da je tam vse prežeto s šestimi vseprivlačnimi lastnostmi. V Kaṭha Upaniṣadi (2.2.15) je potrjeno, da v duhovnem nebu ni potrebe po sončni svetlobi, mesečini in zvezdah (na tatra sūryo bhāti na candra-tārakam), saj celotno duhovno nebo razsvetljuje notranja energija Vsevišnjega Gospoda. To najvišje prebivališče lahko dosežemo samo tako, da se predamo Gospodu, in nikakor drugače.