VERZ 10
yāta-yāmaṁ gata-rasaṁ
pūti paryuṣitaṁ ca yat
ucchiṣṭam api cāmedhyaṁ
bhojanaṁ tāmasa-priyam
yāta-yāmam – hrana, skuhana tri ure pred jedjo; gata-rasam – brezokusna; pūti – zaudarjajoča; paryuṣitam – razkrajajoča se; ca – tudi; yat – ta, ki; ucchiṣṭam – ostanki hrane drugih; api – tudi; ca – in; amedhyam – nečista; bhojanam – jed; tāmasa – ljudem v guṇi teme; priyam – ki je všeč.
Hrana, pripravljena več kot tri ure pred jedjo, brezokusna, razkrajajoča se in smrdeča hrana ter hrana, ki sestoji iz ostankov in nečistih stvari, je všeč ljudem v guṇi teme.
Namen hrane je, da nam podaljša življenje, očisti um in poveča telesno moč. To je njen edini namen. V preteklosti so veliki modreci za ljudi odbrali hrano, ki je najbolj zdrava in podaljšuje življenje. To so mlečni izdelki, sladkor, riž, pšenica, sadje in zelenjava. Takšno hrano imajo zelo radi ljudje v guṇi vrline. Nekatera druga živila, denimo pečena koruza in melasa, sama po sebi niso posebej okusna, če pa jih pomešamo z mlekom ali podobnimi živili, so lahko prava poslastica. Potem so v guṇi vrline. Vsa taka hrana je po naravi čista. Povsem se razlikuje od nečistih stvari, kot so meso in alkoholne pijače. Z maščobami bogata hrana, omenjena v osmem verzu, ne vsebuje maščob, pridobljenih s klanjem živali. Živalska maščoba nam je na voljo v mleku, najizvrstnejšem živilu. Če uživamo živalske maščobe v obliki mleka, masla, sira in podobnih izdelkov, ni nobene potrebe po klanju nedolžnih bitij. Ubijanje živali je zgolj posledica človekove okrutnosti. Civilizirani ljudje zaužijejo potrebne maščobe z mlekom. Klanje živali je nečloveško dejanje. Beljakovine so človeškemu organizmu na voljo v leči, dālu, polnovredni moki itd.
Hrana v guṇi strasti je grenka, preslana, preveč pikantna ali pa premočno začinjena s pekočo papriko. Taka hrana je vzrok trpljenja, saj zmanjšuje količino želodčne sluzi, zaradi česar nastanejo različne bolezni. V guṇi nevednosti ali teme je predvsem postana hrana. Vsa hrana, skuhana več kot tri ure pred jedjo (razen prasādama, hrane, darovane Gospodu) je v guṇi teme. Ker se taka hrana razkraja, širi neprijeten vonj, ki pogosto privlači ljudi pod vplivom te guṇe in odbija tiste v guṇi vrline.
Ostanke hrane smemo zaužiti le, če so del obroka, ki je bil darovan Vsevišnjemu Gospodu ali pa ga je jedel svet človek, predvsem duhovni učitelj. Sicer pa so ostanki hrane v guṇi teme ter so vzrok okužb in raznih bolezni. Ljudem v guṇi nevednosti taka hrana zelo prija, tiste, ki so v guṇi vrline, pa odbija in se je ne bi niti dotaknili. Najboljša hrana so ostanki jedi, darovanih Vsevišnji Božanski Osebnosti. V Bhagavad-gīti Vsevišnji Gospod pravi, da sprejme jedi iz zelenjave, moke in mleka, ki Mu jih darujemo z vdanostjo. Patraṁ puṣpaṁ phalaṁ toyam. Ljubezen in vdanost sta seveda najpomembnejši sestavini daritve Vsevišnjemu Gospodu, kljub temu pa je v svetih spisih rečeno, da mora biti prasādam pripravljen po določenih pravilih. Vsaka jed, pripravljena skladno z navodili svetih spisov in darovana Vsevišnji Božanski Osebnosti, je primerna za uživanje, tudi če je od priprave minilo že več časa, kajti taka hrana je transcendentalna. Da bi bila hrana čista, užitna in okusna za vsakogar, jo je torej treba darovati Vsevišnji Božanski Osebnosti.