VERZ 20
dātavyam iti yad dānaṁ
dīyate ’nupakāriṇe
deśe kāle ca pātre ca
tad dānaṁ sāttvikaṁ smṛtam
dātavyam – je vredno dati; iti – tako; yat – to, kar; dānam – miloščina; dīyate – je dana; anupakāriṇe – ne oziraje se na to, ali bo prinesla povračilo; deśe – na primernem mestu; kāle – ob primernem času; ca – tudi; pātre – ustrezni osebi; ca – in; tat – ta; dānam – miloščina; sāttvikam – v guṇi vrline; smṛtam – velja za.
Miloščina, ki jo da človek iz dolžnosti, brez pričakovanja povračila, ob pravem času, na pravem mestu in primerni osebi, je miloščina v guṇi vrline.
Vedski spisi nam svetujejo, da miloščino damo tistim, ki so se posvetili duhovnosti. Nikjer v Vedah ni rečeno, naj jo damo komur koli, brez razmisleka. Miloščino moramo deliti, da bi dosegli duhovno popolnost. Zato je priporočeno, da jo damo na romarskem mestu, ob luninem ali sončnem mrku ali pa ob koncu meseca. Dati jo moramo brāhmaṇi, vaiṣṇavi (bhakti) ali pa templju. Pri tem se ne bi smeli ozirati na to, ali bomo za svoje dejanje poplačani ali ne. Včasih dajo ljudje iz usmiljenja miloščino revežu, toda če je ta ni vreden, jim to ne pomaga duhovno napredovati. Vede zato ne svetujejo, da damo miloščino komur koli.