VERZ 46
yāvān artha uda-pāne
sarvataḥ samplutodake
tāvān sarveṣu vedeṣu
brāhmaṇasya vijānataḥ
yāvān – vse, kar; arthaḥ – je namenjen; uda-pāne – v vodnjaku; sarvataḥ – v vsakem pogledu; sampluta-udake – v velikem jezeru; tāvān – podobno; sarveṣu – v vsej; vedeṣu – vedski književnosti; brāhmaṇasya – človeka, ki pozna Vrhovni Brahman; vijānataḥ – ki ima popolno znanje.
Vse, za kar uporabljamo majhen vodnjak, lahko hkrati opravimo v velikem jezeru. Vse cilje Ved pa lahko doseže, kdor pozna njihov končni cilj.
Namen obredov in žrtvovanj, opisanih v delu Ved, imenovanem karma-kāṇḍa, je spodbuditi ljudi k postopnemu napredovanju v samospoznavanju. Kaj je namen samospoznavanja, je pojasnjeno v petnajstem poglavju Bhagavad-gīte (15.15): namen proučevanja Ved je spoznati Gospoda Kṛṣṇo, pravzrok vsega. Samospoznanje je torej spoznanje Kṛṣṇe in našega večnega odnosa z Njim. Odnos živega bitja s Kṛṣṇo je prav tako opisan v petnajstem poglavju Bhagavad-gīte (15.7). Živa bitja so sestavni delci Kṛṣṇe, zato je oživitev zavesti Kṛṣṇe najvišja popolnost vedskega znanja, ki jo lahko doseže individualno živo bitje. To je rečeno tudi v Śrīmad-Bhāgavatamu (3.33.7):
aho bata śva-paco ’to garīyān
yaj-jihvāgre vartate nāma tubhyam
tepus tapas te juhuvuḥ sasnur āryā
brahmānūcur nāma gṛṇanti ye te
„O moj Gospod, kdor poje Tvoje sveto ime, je dosegel najvišjo stopnjo samospoznanja, čeprav je morda rojen v družini nizkega porekla, kot je družina caṇḍāle [psojedca]. Tak človek je gotovo živel asketsko, opravil najrazličnejša žrtvovanja, predpisana v Vedah, velikokrat proučil vedsko književnost in se okopal na vseh svetih romarskih mestih, zato velja za najboljšega med arijci.“
Biti moramo dovolj inteligentni in razumeti smisel Ved; ne smemo biti privrženi zgolj obredom in si želeti dviga v rajsko kraljestvo, da bi lahko tam izkušali večje čutne užitke. V današnjem času se navaden človek ne more držati vseh pravil za opravljanje vedskih obredov, pa tudi Vedānte in vseh Upaniṣad ne more natančno proučiti. Za opravljanje vedskih ritualov je potrebnega veliko časa, energije, znanja in sredstev. V tej dobi jih je skorajda nemogoče opravljati. Najvišji cilj Ved pa lahko dosežemo s petjem Gospodovega svetega imena, kar je učil Gospod Caitanya, odrešitelj vseh padlih duš. Ko je veliki poznavalec Ved Prakāśānanda Sarasvatī vprašal Gospoda Caitanyo, zakaj kakor sentimentalist poje Gospodovo sveto ime, namesto da bi proučeval filozofijo Vedānte, mu je Gospod odvrnil, da Ga ima Njegov duhovni učitelj za velikega neumneža in Mu je zato naročil, naj poje sveto ime Gospoda Kṛṣṇe. Ko je to storil, je postal zanesen kakor blaznež. V dobi kali je večina ljudi nespametna in nima primerne izobrazbe za razumevanje filozofije Vedānte. Najvišji cilj filozofije Vedānte doseže, kdor brez žalitev poje Gospodovo sveto ime. filozofija Vedānte je zaključek vedske modrosti, njen avtor in poznavalec pa je Gospod Kṛṣṇa. Najboljši vedantist je velika duša, ki uživa v petju Gospodovega svetega imena. To je končni cilj mističnega nauka Ved.