VERZ 7
kārpaṇya-doṣopahata-svabhāvaḥ
pṛcchāmi tvāṁ dharma-sammūḍha-cetāḥ
yac chreyaḥ syān niścitaṁ brūhi tan me
śiṣyas te ’haṁ śādhi māṁ tvāṁ prapannam
kārpaṇya – skoposti; doṣa – zaradi slabosti; upahata – prizadet; sva-bhāvaḥ – lastnosti; pṛcchāmi – sprašujem; tvām – Tebe; dharma – religija; sammūḍha – zmeden; cetāḥ – v srcu; yat – kaj; śreyaḥ – najbolje; syāt – bi bilo; niścitam – zaupno; brūhi – povej; tat – to; me – meni; śiṣyaḥ – učenec; te – Tvoj; aham – jaz sem; śādhi – pouči; mām – mene; tvām – Tebi; prapannam – predan.
Zdaj sem zmeden in ne vem, kaj je moja dolžnost, zaradi skoposti srca pa sem izgubil ves mir. Zato Te prosim, da mi jasno poveš, kaj je najbolje zame. Zdaj sem Tvoj učenec in Tebi predana duša. Prosim Te, pouči me.
Po zakonih narave so vse materialne dejavnosti izvor zbeganosti za vsa živa bitja. Z zbeganostjo se srečujemo na vsakem koraku, zato moramo poiskati pomoč verodostojnega duhovnega učitelja, kajti z upoštevanjem njegovih navodil lahko dosežemo cilj življenja. Vsi vedski spisi nam svetujejo, da poiščemo verodostojnega duhovnega učitelja in tako rešimo življenjske probleme, ki se pojavljajo, ne da bi si to želeli. Te probleme lahko primerjamo z gozdnim požarom. Kakor gozdni požar izbruhne sam od sebe, tako se tudi problemi v tem svetu pojavljajo samodejno, ne da bi si jih želeli. Nihče ne želi požara, ki pa kljub temu izbruhne in povzroči zmedo. Da bi rešili življenjske probleme in razumeli znanost o tem, kako jih rešiti, nam Vede svetujejo, da poiščemo duhovnega učitelja iz paramparā. Rečeno je, da tisti, ki ima verodostojnega duhovnega učitelja, ve vse. Namesto da se prepustimo materialni zmedenosti, moramo torej poiskati duhovnega učitelja. To je smisel tega verza.
In kdo v materialnem svetu je zmeden? Tisti, ki ne pozna pravih problemov življenja. V Bṛhad-āraṇyaka Upaniṣadi (3.8.10) je tak človek opisan takole: yo vā etad akṣaraṁ gārgy aviditvāsmāl lokāt praiti sa kṛpaṇaḥ. „Kdor kot človek ne reši problemov življenja in zapusti svet kakor mačke in psi, ne da bi razumel znanost o samospoznavanju, je prav kakor skopuh.“ Človeško telo je najdragocenejša pridobitev živega bitja, saj je v njem mogoče rešiti življenjske probleme. Kdor te priložnosti ne izkoristi pravilno, je skopuh. Brāhmaṇa pa je tisti, ki je dovolj inteligenten, da telo izkoristi za rešitev vseh problemov življenja: ya etad akṣaraṁ gārgi viditvāsmāl lokāt praiti sa brāhmaṇaḥ.
Kṛpaṇe ali duhovno skopi ljudje z materialističnimi nazori zapravljajo čas s pretirano navezanostjo na družino, družbo, državo itd. Človek je na družinsko življenje – na ženo, otroke in druge družinske člane – pogosto navezan na podlagi „kožne bolezni“. Kṛpaṇa misli, da lahko družinske člane zaščiti pred smrtjo ali pa da lahko družina ali družba njega rešita smrti. Tako navezanost na družino najdemo celo pri nižjih živalih, ki prav tako skrbijo za potomce. Arjuna je bil inteligenten in je doumel, da sta njegova navezanost na družinske člane in želja, da jih zaščiti pred smrtjo, vzroka njegove zbeganosti. Čeprav je vedel, da ga čaka bojevanje, zaradi slabosti, katere izvor je bila njegova skopost, svoje dolžnosti ni mogel opraviti. Zato prosi Gospoda Kṛṣṇo, vrhovnega duhovnega učitelja, kateremu se je zdaj predal kot učenec, naj poda dokončno rešitev. Ne želi si več prijateljskih pogovorov. Pogovori med učiteljem in učencem so resni, zato želi Arjuna zdaj zelo resno govoriti pred priznanim duhovnim učiteljem. Kṛṣṇa je prvotni duhovni učitelj znanosti Bhagavad-gīte, Arjuna pa je prvi učenec, ki mu je bila Gītā razložena. O tem, kako Arjuna razume Bhagavad-gīto, govori Gītā sama. Kljub temu pa neumni posvetni učenjaki pravijo, da se ni treba predati Kṛṣṇi kot osebi, temveč „nerojenemu v Kṛṣṇi“. Med tem, kar je znotraj Kṛṣṇe, in tem, kar je zunaj Njega, ni nobene razlike. Kdor ne ve tega, si razlaga Bhagavad-gīto na najbolj neumen način.