VERZ 14
annād bhavanti bhūtāni
parjanyād anna-sambhavaḥ
yajñād bhavati parjanyo
yajñaḥ karma-samudbhavaḥ
annāt – od žita; bhavanti – rastejo; bhūtāni – materialna telesa; parjanyāt – od dežja; anna – žita; sambhavaḥ – pridelek; yajñāt – od opravljanja žrtvovanja; bhavati – postane mogoč; parjanyaḥ – dež; yajñaḥ – opravljanje yajñe; karma – predpisanih dolžnosti; samudbhavaḥ – se rodi iz.
Vsa živa bitja dobivajo potrebno energijo iz žita, ki raste zaradi dežja. Dež pride od opravljanja yajñe [žrtvovanja], yajña pa je sad predpisanih dolžnosti.
Śrīla Baladeva Vidyābhūṣaṇa, veliki komentator Bhagavad-gīte, piše: ye indrādy-aṅgatayāvasthitaṁ yajñaṁ sarveśvaraṁ viṣṇum abhyarcya tac-cheṣam aśnanti tena tad deha-yātrāṁ sampādayanti\, te santaḥ sarveśvarasya yajña-puruṣasya bhaktāḥ sarva-kilbiṣair anādi-kāla-vivṛddhair ātmānubhava-pratibandhakair nikhilaiḥ pāpair vimucyante. Vsevišnji Gospod, ki je znan kot yajña-puruṣa ali uživalec vseh žrtvovanj, je gospodar vseh polbogov. Ti Mu služijo, kakor telesni udi služijo telesu kot celoti. Indra, Candra, Varuṇa in drugi polbogovi so Gospodovi uslužbenci, zadolženi za upravljanje materialnega sveta. Da bi nam preskrbeli dovolj zraka, svetlobe in vode za rast žita, jih je treba zadovoljiti z žrtvovanji, predpisanimi v Vedah. Kadar častimo Gospoda Kṛṣṇo, hkrati častimo tudi polbogove, Gospodove ude, ki jih torej ni treba častiti ločeno. Zato bhakte Gospoda Kṛṣṇe hrano najprej darujejo Kṛṣṇi, potem pa jo pojedo in tako duhovno nahranijo telo. S tem odpravijo posledice preteklih grešnih dejanj, svoja telesa pa zaščitijo pred nečistim vplivom materialne narave. Kakor nas cepivo zaščiti pred nalezljivo boleznijo, nas hrana, ki jo pred jedjo darujemo Gospodu Viṣṇuju, zaščiti pred vplivi materialne narave. Kdor hrano pred jedjo redno daruje Gospodu Viṣṇuju, je Gospodov bhakta. Vsakdo, kdor je zavesten Kṛṣṇe in jé samo hrano, darovano Kṛṣṇi, lahko izniči posledice vseh svojih preteklih materialnih dejanj, ki ga ovirajo pri napredovanju v samospoznavanju. Kdor tega ne dela, pa samo kopiči grešna dejanja in si tako pripravlja novo telo, telo svinje ali psa, v katerem bo moral trpeti posledice vseh svojih grehov. Materialni svet ima zelo nečist vpliv. Kdor uživa Gospodov prasādam (hrano, darovano Viṣṇuju), je zaščiten pred njim, drugi, ki tega ne počno, pa so mu podložni.
Hrana, primerna za ljudi, sta žito in zelenjava. Človek se hrani z žitom, zelenjavo, sadjem itd., živali pa jedo ostanke žita in zelenjave, travo, rastlinje itd. Ljudje, ki jedo živali, so posredno torej prav tako odvisni od pridelka rastlin. Navsezadnje smo torej odvisni od poljskih pridelkov, ne pa od izdelkov velikih tovarn. Pridelek poljščin je odvisen od količine dežja, ta pa je pod upravo Gospodovih služabnikov, kot so polbog Indra, polbogova Sonca in Meseca ter drugi. Gospoda moramo zadovoljiti z žrtvovanji. Kdor jih ne opravlja, živi v pomanjkanju – tak je zakon narave. Da bi se obvarovali vsaj pred lakoto, moramo torej opravljati yajño, predvsem saṅkīrtana-yajño, ki je predpisana za današnjo dobo.