VERZ 20
karmaṇaiva hi saṁsiddhim
āsthitā janakādayaḥ
loka-saṅgraham evāpi
sampaśyan kartum arhasi
karmaṇā – z delovanjem; eva – celo; hi – vsekakor; saṁsiddhim – popolnost; āsthitāḥ – ki so dosegli; janaka-ādayaḥ – Janaka in drugi kralji; loka-saṅgraham – ljudi; eva api – tudi; sampaśyan – upoštevajoč; kartum – delovati; arhasi – bi moral.
Kralji, kakršen je bil Janaka, so dosegli popolnost zgolj z opravljanjem predpisanih dolžnosti. Zato tudi ti opravi svoje delo in tako pouči ljudi.
Kralji, kakršen je bil Janaka, so bili samospoznane duše, zato jim ni bilo treba opravljati v Vedah predpisanih dolžnosti. Da pa bi dali zgled navadnim ljudem, so kljub temu opravljali vse predpisane dejavnosti. Janaka je bil Sītin oče in tast Gospoda Śrī Rāme. Bil je na transcendentalni ravni, saj je bil velik Gospodov bhakta, ker pa je bil kralj Mithile (dela pokrajine Bihar v Indiji), je moral podrejene poučiti, kako naj opravljajo predpisane dolžnosti. Gospodu Kṛṣṇi in Njegovemu večnemu prijatelju Arjuni se ne bi bilo treba bojevati v bitki na Kurukṣetri, kljub temu pa sta to storila in tako navadnim ljudem pokazala, da je v primeru, ko pametne besede ne zaležejo, nasilje potrebno. Pred bitko na Kurukṣetri si je Arjunova stran na vse načine prizadevala, da bi se bitki izognili – za to si je prizadeval celo Kṛṣṇa, Vsevišnja Božanska Osebnost – toda nasprotna stran je bila trdno odločena, da se bojuje. Kadar je razlog pravi, se je torej treba bojevati. Čeprav se človek, ki je zavesten Kṛṣṇe, prav nič ne zanima za svet, je kljub temu dejaven, da bi ljudi poučil, kako naj živijo in delujejo. Kdor je izkušen v zavesti Kṛṣṇe, zna delovati tako, da ostali posnemajo njegov zgled. O tem govori naslednji verz.