VERZ 26
na buddhi-bhedaṁ janayed
ajñānāṁ karma-saṅginām
joṣayet sarva-karmāṇi
vidvān yuktaḥ samācaran
na – ne; buddhi-bhedam – vznemirjenje inteligence; janayet – bi smel povzročiti; ajñānām – nespametnih; karma-saṅginām – navezanih na delovanje, katerega cilj je čutno uživanje; joṣayet – bi moral povezati; sarva – vse; karmāṇi – delovanje; vidvān – učen človek; yuktaḥ – zaposlen; samācaran – opravljajoč.
Da učen človek ne bi vznemiril nevednih ljudi, navezanih na sadove opravljanja svojih dolžnosti, jih ne sme spodbujati k temu, da prenehajo delovati, temveč jih mora, delujoč v duhu vdanosti, zaposliti z najrazličnejšimi dejavnostmi [da bi postopoma razvili zavest Kṛṣṇe].
Vedaiś ca sarvair aham eva vedyaḥ. To je končni cilj vseh vedskih obredov. Namen vseh obredov, žrtvovanj in vsega, kar najdemo v Vedah, vključno z navodili za materialne dejavnosti, je razumeti Kṛṣṇo, ki je končni cilj življenja. Pogojene duše ne poznajo ničesar višjega od zadovoljevanja čutov, zato je to tudi cilj njihovega proučevanja Ved. Ker pa z uživanju namenjenim delovanjem in zadovoljevanjem čutov, ki sta v skladu s predpisi Ved, postopoma napredujejo proti zavesti Kṛṣṇe, jih samospoznana duša, zavestna Kṛṣṇe, ne sme vznemirjati pri njihovem delovanju in dojemanju, temveč jim mora s svojim zgledom pokazati, kako lahko sadove dela posvetijo služenju Kṛṣṇi. Učen človek, zavesten Kṛṣṇe, deluje tako, da se nevednež, ki dela za zadovoljstvo čutov, nauči pravilno delovati in se vesti. Nevednih ljudi ne bi smeli vznemirjati pri njihovem delovanju, kdor pa je vsaj malo zavesten Kṛṣṇe, lahko neposredno služi Gospodu, ne da bi se najprej ravnal po drugih vedskih obrazcih. Takemu srečnežu ni treba opravljati obredov, ki jih predpisujejo Vede, saj mu lahko neposredno delovanje z zavestjo Kṛṣṇe prinese vse, kar bi sicer dobil z izpolnjevanjem predpisanih dolžnosti.