VERZ 43
evaṁ buddheḥ paraṁ buddhvā
saṁstabhyātmānam ātmanā
jahi śatruṁ mahā-bāho
kāma-rūpaṁ durāsadam
evam – tako; buddheḥ – od inteligence; param – višjega; buddhvā – vedoč; saṁstabhya – ustalivši; ātmānam – um; ātmanā – z razsodno inteligenco; jahi – premagaj; śatrum – sovražnika; mahā-bāho – o Arjuna močnih rok; kāma-rūpam – v obliki poželenja; durāsadam – nepremagljivega.
O Arjuna močnih rok, ko človek spozna, da je nad materialnimi čuti, umom in inteligenco, mora z razsodno duhovno inteligenco [zavestjo Kṛṣṇe] umiriti um in tako z duhovno močjo premagati svojega nenasitnega sovražnika – poželenje.
To poglavje Bhagavad-gīte nas jasno usmerja k zavesti Kṛṣṇe, katero lahko razvije tisti, ki ve, da je večni služabnik Vsevišnje Božanske Osebnosti in zavrača brezosebno praznino kot svoj končni cilj. V materialnem življenju je živo bitje pod vplivom poželenja in želje po gospodarjenju materialni naravi. Želja po vladanju in zadovoljevanju čutov je največji sovražnik pogojene duše, toda z močjo zavesti Kṛṣṇe je materialne čute, um in inteligenco mogoče obvladati. Svojega dela in predpisanih dolžnosti nam ni treba opustiti naenkrat. Transcendentalni položaj, na katerem ne bomo več pod vplivom materialnih čutov in uma, lahko dosežemo s postopnim razvijanjem zavesti Kṛṣṇe s stanovitno inteligenco, usmerjeno k svojemu čistemu jazu. To je bistvo tega poglavja. Človeku, ki ni dosegel duhovne zrelosti, spekulativno filozofiranje in umetni poskusi obvladovanja čutov s tako imenovano vadbo jogijskih položajev nikakor ne pomagajo stopiti na pot duhovnega življenja. Da bi lahko duhovno napredoval, mora s pomočjo višje inteligence razviti zavest Kṛṣṇe.
Tako se končajo Bhaktivedantova pojasnila tretjega poglavja Śrīmad Bhagavad-gīte z naslovom „Karma-yoga“, ki govori o opravljanju dolžnosti do Kṛṣṇe.