VERZ 42
indriyāṇi parāṇy āhur
indriyebhyaḥ paraṁ manaḥ
manasas tu parā buddhir
yo buddheḥ paratas tu saḥ
indriyāṇi – čuti; parāṇi – višji; āhuḥ – rečeno je; indriyebhyaḥ – več od čutov; param – višji; manaḥ – um; manasaḥ – več od uma; tu – tudi; parā – višja; buddhiḥ – inteligenca; yaḥ – kdor; buddheḥ – več od inteligence; parataḥ – višje; tu – toda; saḥ – on.
Čuti za delovanje so nad mrtvo materijo, um je nad čuti, inteligenca je nad umom, duša pa je celo nad inteligenco.
Čuti so posredniki, preko katerih deluje poželenje. Poželenje prebiva v telesu, pot ven pa mu je odprta preko čutov. Čuti so zato nad telesom kot celoto, vendar pa ob prisotnosti višje zavesti ali zavesti Kṛṣṇe ne delujejo kot posredniki poželenja. Duša, ki postane zavestna Kṛṣṇe, vzpostavi neposreden stik z Vsevišnjo Božansko Osebnostjo, zato se tukaj opisana hierarhija telesnih funkcij končuje z Vrhovno Dušo. Delovanje telesa je delovanje čutov; če čuti prenehajo delovati, je ustavljeno celotno delovanje telesa. Ker pa um ostane aktiven, deluje tudi, če je telo mirno in počiva, kar se dogaja, kadar sanjamo. Nad umom je odločanje inteligence, nad inteligenco pa je sama duša. Če duša služi Vsevišnjemu, Mu obenem služijo tudi inteligenca, um in čuti, ki so nižji od duše. V Kaṭha Upaniṣadi je podoben odlomek, ki pravi, da so nad čuti predmeti za zadovoljevanje čutov, nad njimi pa je um. Če z umom ves čas neposredno služimo Gospodu, ni možnosti, da bi bili čuti zaposleni s čim drugim. O tem smo že govorili. Paraṁ dṛṣṭvā nivartate. Če um zaposlimo s transcendentalnim služenjem Gospodu, se ne more prepustiti nižjim nagnjenjem. V Kaṭha Upaniṣadi je duša opisana kot mahān, velika. Duša je nad vsem – nad predmeti čutne zaznave, nad čuti, umom in inteligenco. Zato je z neposrednim razumevanjem naravnega položaja duše mogoče rešiti vse probleme.
Z inteligenco moramo spoznati naravni položaj duše, potem pa moramo um zaposliti z dejavnostmi zavesti Kṛṣṇe. Tako rešimo vse probleme. Začetniku v duhovnem življenju se ponavadi svetuje, naj se izogiba predmetom čutne zaznave, vendar pa mora poleg tega tudi okrepiti um s pomočjo inteligence. Um postane močnejši, če ga z inteligenco vključimo v razvijanje zavesti Kṛṣṇe, tako da se popolnoma predamo Vsevišnji Božanski Osebnosti. Čuti, ki so sicer nevarni kakor strupene kače, takrat niso nevarnejši od kač s polomljenimi strupniki. Kljub temu, da je duša gospodar inteligence, uma in čutov, obstaja velika možnost, da zaradi vznemirjenega uma pade s svojega vzvišenega položaja, če ji ne da moči druženje s Kṛṣṇo v zavesti Kṛṣṇe.