VERZ 14
na māṁ karmāṇi limpanti
na me karma-phale spṛhā
iti māṁ yo ’bhijānāti
karmabhir na sa badhyate
na – nikoli; mām – na Mene; karmāṇi – vse vrste delovanja; limpanti – vplivajo; na – niti; me – Moje; karma-phale – po sadovih delovanja; spṛhā – stremenje; iti – tako; mām – Mene; yaḥ – kdor; abhijānāti – pozna; karmabhiḥ – s posledicami takega delovanja; na – nikoli; saḥ – on; badhyate – se zaplete.
Ni delovanja, ki bi vplivalo Name, pa tudi za sadovi dela ne stremim. Kdor pozna to resnico o Meni, prav tako ne postane žrtev posledic svojega delovanja.
Kakor po ustavnih zakonih, ki veljajo v materialnem svetu, kralj ne more delovati napačno in biti podložen državnim zakonom, tako na Gospoda ne vplivajo dejavnosti, ki potekajo v materialnem svetu, čeprav je Gospod njegov stvarnik. Gospod ustvari materialni svet in ostane ločen od njega, živa bitja pa zaradi težnje po gospodovanju materialni naravi postanejo žrtve posledic delovanja, katerega cilj je čutno uživanje. Lastnik podjetja ni odgovoren za to, ali njegovi delavci delujejo pravilno ali ne. Za to so odgovorni delavci sami. Živa bitja se vdajajo čutnemu uživanju, toda tega jim ni zapovedal Gospod. Da bi lahko bolj in bolj čutno uživala, delajo v tem svetu, po smrti pa želijo uživati rajsko srečo. Gospod je samozadosten, zato Ga tako imenovana rajska sreča ne privlači. Polbogovi na rajskih planetih so samo Njegovi služabniki. Lastnik podjetja si nikoli ne želi tretjerazredne sreče, kakršno si želijo delavci. Gospod ni pod vplivom materialnega delovanja in ni podložen njegovim posledicam. Dež na primer ni odgovoren za rast raznovrstnega rastlinja na zemlji, čeprav le-to brez dežja ne bi moglo rasti. V vedskih spisih smṛti je rečeno:
nimitta-mātram evāsau
sṛjyānāṁ sarga-karmaṇi
pradhāna-kāraṇī-bhūtā
yato vai sṛjya-śaktayaḥ
„Gospod je le prvi vzrok vsega, kar obstaja v materialnih vesoljih. Neposredni vzrok vesolja pa je materialna narava, zaradi katere postane vesolje vidno.“ Ustvarjena živa bitja so raznih vrst, kot so polbogovi, ljudje in nižje živali, vsa pa morajo uživati oziroma trpeti posledice svojih preteklih dobrih in slabih dejanj. Gospod jim samo omogoči takšno delovanje in da zakone, po katerih delujejo guṇe materialne narave, nikakor pa ni odgovoren za njihova pretekla in sedanja dejanja. V Vedānta-sūtri (2.1.34) je rečeno: vaiṣamya-nairghṛṇye na sāpekṣatvāt – Gospod ni nikoli pristranski do nobenega živega bitja. Živo bitje je sámo odgovorno za svoja dejanja. Gospod mu preko materialne narave, Svoje zunanje energije, samo omogoči, da deluje. Z natančnim poznavanjem zapletenega zakona karme ali delovanja za čutno uživanje, se izognemo posledicam svojih dejanj. Kdor torej razume Gospodovo transcendentalno naravo, je zavesten Kṛṣṇe in zato ni podložen zakonu karme. Če človek ne pozna Gospodove transcendentalne narave in misli, da Gospod deluje zato, da bi užival sadove Svojih del, kar počno navadna živa bitja, zagotovo postane žrtev posledic svojega delovanja. Kdor pa pozna Vrhovno Resnico, je osvobojena duša z neomajno zavestjo Kṛṣṇe.