VERZ 10
yogī yuñjīta satatam
ātmānaṁ rahasi sthitaḥ
ekākī yata-cittātmā
nirāśīr aparigrahaḥ
yogī – transcendentalist; yuñjīta – mora delovati z zavestjo Kṛṣṇe; satatam – stalno; ātmānam – sam (s telesom, umom in dušo); rahasi – na samotnem mestu; sthitaḥ – prebivajoč; ekākī – sam; yata-citta-ātmā – nenehno obvladujoč um; nirāśīḥ – ki ga ne privlači nič drugega; aparigrahaḥ – ki si ničesar ne lasti.
Delovanje telesa, uma in duše transcendentalista mora biti zmeraj povezano z Vsevišnjim. Transcendentalist mora brez želja in ne da bi si kar koli lastil živeti na samotnem mestu in ves čas pazljivo obvladovati um.
Kṛṣṇo lahko spoznamo v različnih aspektih: kot Brahman, Paramātmo in Vsevišnjo Božansko Osebnost. Zavest Kṛṣṇe lahko na kratko opišemo kot neprestano transcendentalno ljubeče služenje Gospodu. Tisti, ki bi radi spoznali brezosebni Brahman ali lokalizirano Paramātmo, so delno prav tako zavestni Kṛṣṇe, kajti brezosebni Brahman je Kṛṣṇov duhovni sijaj, Nadduša pa Njegova vseprisotna delna emanacija. Impersonalisti in mistični yogīji so torej posredno prav tako zavestni Kṛṣṇe. Kdor pa je zavesten samega Kṛṣṇe, je najvišji transcendentalist, kajti tak bhakta pozna tudi Brahman in Paramātmo. Njegovo znanje o Absolutni Resnici je popolno, impersonalist in mistični yogī pa nista popolnoma zavestna Kṛṣṇe.
Kljub temu Kṛṣṇa tukaj vsem svetuje, naj gredo brez prestanka naprej vsak po svoji poti, saj bodo tako prej ali slej dosegli najvišjo popolnost. Glavna naloga transcendentalista je, da ima um zmeraj osredotočen na Kṛṣṇo. Ves čas bi moral misliti Nanj in niti za trenutek Ga ne bi smel pozabiti. Osredotočenost uma na Vsevišnjega se imenuje samādhi ali trans. Kdor bi se rad osredotočil na Gospoda, mora biti zmeraj v samoti in se mora izogibati zunanjim vznemirjenjem. Premišljeno mora sprejeti tisto, kar je ugodno za duhovni napredek, in zavreči vse, kar je zanj neugodno. Z neomajno odločnostjo se mora odreči željam po nepotrebnih materialnih stvareh, ki ga samo ovirajo, ker misli, da je njihov lastnik.
Vse te zahteve v popolnosti izpolnjuje, kdor deluje neposredno z zavestjo Kṛṣṇe, kajti tako delovanje je samoodpovedovanje, pri katerem je zelo malo možnosti za prilaščanje materialnih stvari. Śrīla Rūpa Gosvāmī opredeljuje zavest Kṛṣṇe takole:
anāsaktasya viṣayān, yathārham upayuñjataḥ
nirbandhaḥ kṛṣṇa-sambandhe, yuktaṁ vairāgyam ucyate
prāpañcikatayā buddhyā
hari-sambandhi-vastunaḥ
mumukṣubhiḥ parityāgo
vairāgyaṁ phalgu kathyate
„Kdor ni na nič navezan, hkrati pa vse uporabi v službi Kṛṣṇe, se je dejansko osvobodil prisvajanja. Kdor pa se odreče vsemu, ne da bi se zavedal, da je vse povezano s Kṛṣṇo, v svojem odpovedovanju ni popoln.“ (Bhakti-rasāmṛta-sindhu 1.2.255–256)
Kṛṣṇe zavesten človek dobro ve, da vse pripada Kṛṣṇi, zato si nikoli ničesar ne lasti. V tem stanju nima sebičnih želja. Sprejme samo to, kar je ugodno za razvijanje zavesti Kṛṣṇe, in zavrže vse, kar je neugodno. Ker je na transcendentalni ravni, mu ni mar za materialne stvari, in ker se ne druži z ljudmi, ki niso zavestni Kṛṣṇe, je zmeraj sam. Kdor je zavesten Kṛṣṇe, je torej popoln yogī.