VERZ 47

V tem verzu zasluži posebno pozornost beseda bhajate. Koren te besede je glagol bhaj, ki ga uporabljamo, kadar govorimo o služenju. Naša beseda „čaščenje“ pomensko ne odgovarja besedi bhaj. Častiti pomeni oboževati koga, ki je tega vreden, ali pa mu izkazovati spoštovanje in čast. Z vero in ljubeznijo pa je mogoče služiti samo Vsevišnji Božanski Osebnosti. Tistega, ki noče izkazati spoštovanja ugledni osebi ali polbogu, bodo imeli ljudje le za nespodobnega, človek, ki noče služiti Vsevišnjemu Gospodu, pa bo nedvomno zabredel v veliko nesrečo. Vsako živo bitje je sestavni delec Vsevišnje Božanske Osebnosti, zato je njegovo naravno opravilo služenje Vsevišnjemu Gospodu. Kdor ne služi Gospodu, pade. Bhāgavatam (11.5.3) potrjuje to z naslednjimi besedami:

„Kdor ne služi Gospodu, izvoru vseh živih bitij, in ne izpolnjuje dolžnosti, ki jih ima do Njega, zagotovo pade s svojega naravnega položaja.“

V tem verzu je prav tako uporabljena beseda bhajanti, ki jo lahko torej uporabljamo samo v zvezi z Vsevišnjim Gospodom. Beseda „čaščenje“ se lahko nanaša tudi na polbogove ali katero koli navadno živo bitje. Besedo avajānanti, ki se pojavi v tem verzu Śrīmad-Bhāgavatama, najdemo tudi v Bhagavad-gīti: avajānanti māṁ mūḍhāḥ – „Samo neumni in podli ljudje omalovažujejo Vsevišnjo Božansko Osebnost, Gospoda Kṛṣṇo.“ Taki neumneži se lotijo pisanja komentarjev k Bhagavad-gīti, ker pa nočejo služiti Gospodu, ne morejo razlikovati med besedama bhajanti in „čaščenje“.

Najvišja oblika yoge je bhakti-yoga. Vse druge vrste yoge so le sredstva za dosego bhakti. Beseda yoga se pravzaprav nanaša na bhakti-yogo, druge vrste yoge pa so zaporedne stopnje na poti do cilja, bhakti-yoge. Med karma-yogo in bhakti-yogo je dolga pot samospoznavanja. Začetek te poti, karma-yoga, je delovanje brez navezanosti na sadove dela. Ko karma-yogī razvije še večje znanje in nenavezanost, je na stopnji jñāna-yoge. Ko začne tak yogī s pomočjo raznih telesnih vaj meditirati o Nadduši in osredotoči um Nanjo, doseže stopnjo aṣṭāṅga-yoge. Ko se dvigne še više in začne častiti Vsevišnjo Božansko Osebnost, Kṛṣṇo, pa doseže stopnjo bhakti-yoge, ki je najvišja oblika yoge. Bhakti-yoga je dejansko končni cilj, da pa bi lahko to metodo natančno razumeli, moramo najprej poznati ostale oblike yoge. Yogī, ki napreduje proti najvišjemu cilju, je na poti do večne sreče. Kdor doseže določeno stopnjo in ne napreduje dalje, dobi ime po stopnji, na kateri je ostal: karma-yogī, jñāna-yogī, dhyāna-yogī, rāja-yogī, haṭha-yogī itd. Če pa ima človek to srečo, da se dvigne na stopnjo bhakti-yoge, preseže vse druge vrste yoge. Zavest Kṛṣṇe je torej najvišja stopnja yoge, kakor je Mount Everest, najvišji vrh Himalaje, najvišja točka najvišjega gorovja na svetu.

Le kdor ima veliko srečo, lahko stopi na pot bhakti-yoge in z upoštevanjem navodil iz vedske književnosti razvije zavest Kṛṣṇe. Yogī, ki je dosegel popolnost, se osredotoči na Kṛṣṇo, Śyāmasundaro. Gospod je ovenčan s cvetjem, Njegova prelepa polt spominja na barvo oblaka, Njegov lotosu podoben obraz je sijoč kakor sonce, Njegovo oblačilo pa se blešči od draguljev. Slepeč sijaj, ki se širi iz Njega, razsvetljuje vse strani in se imenuje brahmajyoti. Gospod pride v materialni svet kot Rāma, Nṛsiṁha, Varāha in Kṛṣṇa, Vsevišnja Božanska Osebnost. Ko sestopi na Zemljo v podobi človeka, se pojavi kot sin Yaśode in je znan kot Kṛṣṇa, Govinda in Vāsudeva. Je popoln otrok, mož, prijatelj in gospodar ter ima v celoti vse vseprivlačne lastnosti in transcendentalne odlike. Kdor v popolnosti spozna vse te Gospodove značilnosti, je največji yogī.

Najvišjo popolnost je mogoče doseči samo z bhakti-yogo, kar je potrjeno tudi v Vedah:

„Smisel vedskega znanja se razodene samo tistim velikim dušam, ki imajo neomajno vero v Gospoda in duhovnega učitelja.“ (Śvetāśvatara Upaniṣada 6.23)

Bhaktir asya bhajanaṁ tad ihāmutropādhi-nairāsyenāmuṣmin manaḥ-kalpanam\, etad eva naiṣkarmyam – „Bhakti je vdano služenje Gospodu, od katerega si človek ne želi materialnih koristi ne v tem ne v naslednjem življenju. Yogī se mora osvoboditi takih želja in osredotočiti um na Vsevišnjega. Temu pravimo naiṣkarmya.“ (Gopāla-tāpanī Upaniṣada 1.15)

To je nekaj načel, z upoštevanjem katerih se je mogoče dvigniti na raven bhakti-yoge ali zavesti Kṛṣṇe in doseči najvišjo popolnost yoge.