VERZ 46
tapasvibhyo ’dhiko yogī
jñānibhyo ’pi mato ’dhikaḥ
karmibhyaś cādhiko yogī
tasmād yogī bhavārjuna
tapasvibhyaḥ – od asketov; adhikaḥ – večji; yogī – yogī; jñānibhyaḥ – od modrih; api – tudi; mataḥ – priznan; adhikaḥ – večji; karmibhyaḥ – od tistih, ki opravljajo obrede in žrtvovanja, katerih cilj je materialna sreča; ca – tudi; adhikaḥ – večji; yogī – yogī; tasmāt – zato; yogī – transcendentalist; bhava – postani; arjuna – o Arjuna.
Yogī je večji od asketa, večji od empirika in večji od tistega, ki opravlja obrede in žrtvovanja, katerih cilj je materialna sreča. Zato, o Arjuna, bodi v vseh okoliščinah yogī.
Ko govorimo o yogi, govorimo o povezovanju svoje zavesti z Vrhovno Absolutno Resnico. To vez je mogoče vzpostaviti z različnimi metodami, zato imajo procesi povezovanja različna imena. Kadar so glavni del procesa obredi in žrtvovanja, ki jih Vede priporočajo za dosego materialne sreče, se proces imenuje karma-yoga, kadar gre predvsem za filozofsko iskanje, se imenuje jñāna-yoga, kadar temelji na vdanem služenju Vsevišnjemu Gospodu, pa se imenuje bhakti-yoga. Bhakti-yoga ali metoda zavesti Kṛṣṇe je po besedah naslednjega verza najpopolnejša oblika yoge. Gospod je v tem verzu potrdil, da je yoga superiorna, ni pa dejal, da je katera koli vrsta yoge boljša od bhakti-yoge. Z bhakti-yogo si človek pridobi popolno duhovno znanje, zato ni ničesar višjega od te vrste yoge. Asket, ki ne pozna svoje duhovne narave, in človek, ki se posveti filozofskemu iskanju, ni pa predan Vsevišnjemu Gospodu, sta nepopolna. Kdor opravlja v Vedah predpisane obrede in žrtvovanja, ne da bi bil zavesten Kṛṣṇe, pa samo zapravlja čas. Najbolj vzvišena od tu omenjenih oblik yoge je torej bhakti-yoga, o čemer podrobneje govori naslednji verz.