VERZ 30
sādhibhūtādhidaivaṁ māṁ
sādhiyajñaṁ ca ye viduḥ
prayāṇa-kāle ’pi ca māṁ
te vidur yukta-cetasaḥ
sa-adhibhūta – in kot upravitelja materialnega vesolja; adhidaivam – upravitelja vseh polbogov; mām – Mene; sa-adhiyajñam – in kot nadzornika vseh žrtvovanj; ca – tudi; ye – tisti, ki; viduḥ – poznajo; prayāṇa – smrti; kāle – v trenutku; api – celo; ca – in; mām – Mene; te – oni; viduḥ – poznajo; yukta-cetasaḥ – uma, osredotočenega Name.
Tisti, ki so popolnoma zavestni Mene in vedo, da sem Jaz, Vsevišnji Gospod, upravitelj materialnega stvarstva, vladar polbogov in nadzornik vseh vrst žrtvovanj, lahko razumejo Mene, Vsevišnjo Božansko Osebnost, celo v trenutku smrti.
Kdor se drži načel zavesti Kṛṣṇe, nikoli ne zaide s poti, ki vodi do popolnega spoznanja Vsevišnje Božanske Osebnosti. V transcendentalni družbi Kṛṣṇe zavestnih ljudi človek spozna, da je Vsevišnji Gospod upravitelj tako materialnega stvarstva kot polbogov, in postopoma razvije vero v Vsevišnjo Božansko Osebnost. V trenutku smrti tak Kṛṣṇe zavesten človek nikakor ne more pozabiti Kṛṣṇe, zato se dvigne na Goloko Vṛndāvano, planet Vsevišnjega Gospoda.
To poglavje pojasnjuje, kako lahko postanemo popolnoma zavestni Kṛṣṇe. Zavest Kṛṣṇe začnemo razvijati, če se družimo s tistimi, ki so že zavestni Kṛṣṇe. Tako druženje je duhovno in nas pripelje v neposreden stik z Vsevišnjim Gospodom, po milosti katerega lahko razumemo, da je Kṛṣṇa Vsevišnja Božanska Osebnost. Obenem si lahko pridobimo znanje o naravnem položaju živega bitja in o tem, kako živo bitje pozabi na Kṛṣṇo ter postane žrtev materialnega delovanja. Ko človek v družbi bhakt postopoma razvija zavest Kṛṣṇe, spozna, da je zato, ker je pozabil na Kṛṣṇo, prišel pod oblast zakonov materialne narave. Razume tudi, da ima v človeškem telesu priložnost, da obudi zavest Kṛṣṇe, in da mora človeško življenjsko obliko v celoti izkoristiti za to, da si pridobi brezvzročno milost Vsevišnjega Gospoda.
To poglavje obravnava veliko tém. Govori o nesrečnih in o vedoželjnih, o tistih, ki živijo v pomanjkanju materialnih dobrin, o poznavanju Brahmana in Paramātme, o osvoboditvi od rojstva, smrti in bolezni ter o čaščenju Vsevišnjega Gospoda. Toda kdor je zares zavesten Kṛṣṇe, se ne zanima za druge metode samospoznavanja. Tak človek preprosto služi samemu Kṛṣṇi in s tem doseže svoj naravni položaj, položaj večnega služabnika Gospoda Kṛṣṇe. Ko tako služi Gospodu s čisto vdanostjo, uživa v slavljenju Vsevišnjega Gospoda in v poslušanju o Njem. Prepričan je, da lahko s takim delovanjem doseže vse svoje cilje. Taka neomajna vera se imenuje dṛḍha-vrata in je začetek bhakti-yoge ali ljubečega transcendentalnega služenja Gospodu. Tako pravijo vsi sveti spisi. Sedmo poglavje Bhagavad-gīte predstavlja temelj te vere.
Tako se končajo Bhaktivedantova pojasnila sedmega poglavja Śrīmad Bhagavad-gīte z naslovom "Znanje o Absolutu".