VERZ 34

Iz tega verza je razvidno, da je zavest Kṛṣṇe edina metoda, s katero se lahko rešimo iz nečistega materialnega sveta. Brezvestni komentatorji včasih pačijo pomen tega nedvoumnega verza, v katerem je jasno rečeno, da mora biti vdano služenje v celoti posvečeno Vsevišnji Božanski Osebnosti, Kṛṣṇi. Bralce žal zavajajo k predstavam, ki so daleč od resničnosti. Taki komentatorji ne vedo, da med Kṛṣṇovim umom in samim Kṛṣṇo ni razlike. Kṛṣṇa ni navaden človek, temveč Absolutna Resnica. Njegovo telo, Njegov um in On sam so eno in so absolutni. V Kūrma Purāṇi, ki jo Bhaktisiddhānta Sarasvatī Gosvāmī navaja v svoji Anubhāṣyi, komentarju k Caitanya-caritāmṛti (Ādi-līlā, 5. poglavje, verzi 41–48), je rečeno: deha-dehi-vibhedo 'yaṁ neśvare vidyate kvacit. To pomeni, da med Kṛṣṇo, Vsevišnjim Gospodom, in Njegovim telesom ni razlike. Ker pa omenjeni komentatorji ne poznajo znanosti o Kṛṣṇi, zakrivajo Kṛṣṇo ter ločujejo Njega samega od Njegovega uma in telesa. To je posledica skrajnega nepoznavanja znanosti o Kṛṣṇi, pa vendar nekateri na ta način zavajajo druge in s tem dobro zaslužijo.

Na Kṛṣṇo mislijo tudi demonski ljudje, ki pa počno to s sovraštvom. Primer takega človeka je Kṛṣṇov stric kralj Kaṁsa, ki je ves čas razmišljal o Kṛṣṇi kot o svojem sovražniku. Nenehno je bil v strahu, kdaj ga bo Kṛṣṇa ubil. Od takega razmišljanja o Kṛṣṇi ne bomo imeli koristi. Na Kṛṣṇo moramo misliti z ljubeznijo in vdanostjo. To je bhakti. Neprestano moramo negovati znanje o Kṛṣṇi. Kako lahko to storimo? Tako, da se učimo od verodostojnega učitelja. Kṛṣṇa je Vsevišnja Božanska Osebnost in že večkrat smo govorili o tem, da Njegovo telo ni materialno, temveč večno ter polno blaženosti in vednosti. Taki pogovori o Kṛṣṇi nam bodo pomagali, da postanemo bhakte. Znanje o Kṛṣṇi, ki si ga pridobimo iz napačnega vira, pa nam ne bo prineslo nobene koristi.

Osredotočiti se moramo torej na večno, prvobitno podobo Kṛṣṇe, ki Ga moramo častiti, v srcu prepričani, da je Kṛṣṇa Vsevišnji. V Indiji je na tisoče templjev, v katerih ljudje častijo Kṛṣṇo in Mu vdano služijo. Kdor tako služi Kṛṣṇi, Mu mora izkazovati spoštovanje. Prikloniti se mora pred Božanstvom, Mu služiti z umom in telesom ter Mu posvetiti vsa svoja dejanja. Tako bo postal popolnoma osredotočen na Kṛṣṇo in ne bo mislil na nič drugega. To mu bo omogočilo, da doseže Kṛṣṇaloko. Brezvestni komentatorji nas ne bi smeli zavesti. Posvetiti se moramo deveterim dejavnostim vdanega služenja, začenši s poslušanjem o Kṛṣṇi in opevanjem Kṛṣṇe. Čisto vdano služenje je najvišji cilj, ki ga lahko doseže človeštvo.

Sedmo in osmo poglavje Bhagavad-gīte opisujeta čisto vdano služenje Gospodu, v katerem ni primesi spekulativnega mišljenja, mistične yoge in delovanja z željo po čutnem uživanju. Tiste, ki niso popolnoma čisti, lahko pritegnejo drugi Gospodovi aspekti, kot sta brezosebni brahmajyoti in lokalizirana Paramātmā, čisti bhakta pa služi samemu Vsevišnjemu Gospodu.

V neki čudoviti pesmi o Kṛṣṇi je jasno rečeno, da so častilci polbogov skrajno neinteligentni in da ne morejo nikoli doseči Kṛṣṇe, največjega dobitka. Bhakta začetnik lahko včasih zaide s predpisane poti, toda vedeti moramo, da je kljub temu večji od vseh filozofov in yogījev. Kdor zmeraj deluje za Kṛṣṇo, je svet človek. Njegovih naključnih nepravilnih dejanj bo sčasoma zmeraj manj in brez dvoma bo kmalu dosegel najvišjo popolnost. Čisti bhakta pravzaprav ne more pasti, saj Vsevišnji Gospod osebno skrbi zanj. Inteligenten človek bi se moral zato brez obotavljanja posvetiti metodi zavesti Kṛṣṇe. Tako bo lahko srečno živel v materialnem svetu, nazadnje pa bo dosegel največji dobitek, Kṛṣṇo.