VERZ 1

Bhagavad-gītā je splošno brana knjiga teistične znanosti, ki jo povzema Gītā-māhātmya (Slavospev Gīti). Tam je rečeno, da moramo Bhagavad-gīto brati zelo pazljivo, ob pomoči Śrī Kṛṣṇovega bhakte, in da se pri razumevanju Gīte ne smemo opirati na razlage, ki izvirajo iz osebnih nagibov. Kako lahko Bhagavad-gīto jasno razumemo, odkrijemo v Gīti sami – tako, kot je njen nauk razumel Arjuna, ki je slišal Gīto od samega Gospoda. Kdor ima srečo, da doume Bhagavad-gīto tako, kot jo razlagajo duhovni učitelji iz paramparā, in se izogne osebno motiviranim razlagam, preseže tiste, ki so proučili vso vedsko modrost in vse svete spise sveta. V Bhagavad-gīti lahko bralec najde vse, kar vsebujejo drugi sveti spisi, pa tudi tisto, česar ni mogoče najti nikjer drugje. To je posebna vrednost Gīte. Gītā je popolna teistična znanost, saj jo je izgovoril sam Gospod Śrī Kṛṣṇa, Vsevišnja Božanska Osebnost.

Teme, o katerih sta razpravljala Dhṛtarāṣṭra in Sañjaya in so opisane v Mahābhārati, so izhodišče te velike filozofije, ki je bila razodeta na bojišču na Kurukṣetri, svetem romarskem mestu iz davnih vedskih časov. Gospod jo je izgovoril v pouk človeštvu, ko je bil osebno prisoten na našem planetu.

Poseben pomen ima beseda dharma-kṣetra (mesto, na katerem se opravljajo religiozni obredi), kajti na bojišču na Kurukṣetri je bil Kṛṣṇa, Vsevišnja Božanska Osebnost, na strani Arjune. Dhṛtarāṣṭra, oče Kurujev, je zelo dvomil o možnosti končne zmage svojih sinov, zato je dvomeče vprašal svojega svétnika Sañjayo: „Kaj so storili?“ Prepričan je bil, da so prišli njegovi sinovi in sinovi njegovega mlajšega brata Pāṇḍuja na bojišče odločeni, da se bojujejo. Njegovo vpraševanje je kljub temu pomenljivo. Ni želel, da se bratranci in bratje poravnajo, hotel se je le prepričati, kakšna bo usoda njegovih sinov na bojišču. Ker je bilo dogovorjeno, da se bodo bojevali na Kurukṣetri, ki je drugje v Vedah omenjena kot mesto, kjer prirejajo obrede čaščenja celo prebivalci raja, se je Dhṛtarāṣṭra zelo zbal vpliva svetega mesta na izid bitke. Dobro je vedel, da bo sveto mesto na Arjuno in Pāṇḍujeve sinove ugodno vplivalo, saj so bili vsi krepostne narave. Sañjaya je bil Vyāsov učenec in je lahko po milosti Vyāse videl bojišče na Kurukṣetri kar iz Dhṛtarāṣṭrove sobe. Zato ga je slednji vprašal, kakšen je položaj na bojišču.

Pāṇḍave in Dhṛtarāṣṭrovi sinovi so bili sicer člani iste družine, toda tukaj se razkriva mnenje Dhṛtarāṣṭre, ki je imel samo svoje sinove za Kuruje, Pāṇḍujevim sinovom pa je odrekel družinsko dediščino. To pojasnjuje svojstven položaj Dhṛtarāṣṭre v odnosu do nečakov, Pāṇḍujevih sinov. Že od samega začetka pripovedi lahko pričakujemo, da bodo z religioznega polja Kurukṣetre v navzočnosti očeta religije, Śrī Kṛṣṇe, kakor odvečne sadike, ki jih populimo z riževega polja, odstranjene nezaželene osebe – Dhṛtarāṣṭrov sin Duryodhana in drugi – in da bo Gospod postavil na oblast resnično religiozne osebe z Yudhiṣṭhiro na čelu. Tak je pomen besed dharma-kṣetre in kuru-kṣetre poleg njihove pomembnosti s stališča zgodovine in Ved.