VERZ 19
yo mām evam asammūḍho
jānāti puruṣottamam
sa sarva-vid bhajati māṁ
sarva-bhāvena bhārata
yaḥ – vsakdo, kdor; mām – Mene; evam – tako; asammūḍhaḥ – brez dvoma; jānāti – pozna; puruṣa-uttamam – Vsevišnjo Božansko Osebnost; saḥ – on; sarva-vit – poznavalec vsega; bhajati – vdano služi; mām – Meni; sarva-bhāvena – popolnoma; bhārata – o potomec Bharate.
Kdor ve, da sem Vsevišnja Božanska Osebnost, in ne dvomi o tem, ve vse. O potomec Bharate, tak človek Mi zato služi z veliko ljubeznijo in vdanostjo.
Med filozofi obstaja veliko različnih mnenj o naravnem položaju živih bitij in Vrhovne Absolutne Resnice. V tem verzu Vsevišnja Božanska Osebnost pojasnjuje, da vsakdo, kdor ve, da je Gospod Kṛṣṇa Vrhovna Oseba, ve vse. Kdor nima popolnega znanja, zgolj teoretizira o Absolutni Resnici, človek s popolnim znanjem pa ne zapravlja dragocenega časa, temveč deluje neposredno za Kṛṣṇo, kar pomeni, da vdano služi Vsevišnjemu Gospodu. Čeprav Bhagavad-gītā to znova in znova poudarja, pa številni svojeglavi komentatorji Bhagavad-gīte menijo, da med Vrhovno Absolutno Resnico in živimi bitji ni razlike.
Vedsko znanje se imenuje śruti, znanje, ki si ga pridobimo s poslušanjem. Dobiti ga moramo od verodostojnih učiteljev, kot so Kṛṣṇa in Njegovi predstavniki. V Bhagavad-gīti Kṛṣṇa zelo nazorno predstavlja duhovno znanje, zato bi morali prisluhniti Njegovim besedam. Toda poslušati ne bi smeli kakor nerazumne živali. Da bi si pridobili znanje, moramo poslušati duhovne učitelje in tudi razumeti, kar slišimo. Namesto da se spuščamo v akademske razprave, bi morali ponižno poslušati Bhagavad-gīto, in tako bomo doumeli, da so živa bitja večno podrejena Vsevišnji Božanski Osebnosti. Kdor to razume, je po besedah Vsevišnjega Gospoda, Śrī Kṛṣṇe, spoznal smisel Ved. Vsem drugim je le-ta neznan.
V tem verzu je posebej pomembna beseda bhajati, ki se pogosto uporablja, kadar govorimo o služenju Vsevišnjemu Gospodu. Kdor deluje samo za Kṛṣṇo oziroma vdano služi Gospodu, je doumel vse vedsko znanje. Vajšnavsko nasledstvo duhovnih učiteljev (paramparā) poučuje, da se tistemu, ki vdano služi Kṛṣṇi, ni treba ukvarjati z nobeno drugo metodo samospoznavanja, da bi doumel Vrhovno Absolutno Resnico. Ker tak človek vdano služi Gospodu, je že prišel do bistva. Za seboj ima že vse uvodne metode samospoznavanja. Kdor pa niti po sto in tisoč življenjih umovanja ne dojame, da je Kṛṣṇa Vsevišnja Božanska Osebnost in da bi se Mu morali predati, je vsa leta in življenja, ki jih je preživel v razglabljanju, le zapravljal čas.