VERZ 26
atha cainaṁ nitya-jātaṁ
nityaṁ vā manyase mṛtam
tathāpi tvaṁ mahā-bāho
nainaṁ śocitum arhasi
atha – če pa; ca – tudi; enam – ta duša; nitya-jātam – se vsakič rodi; nityam – za zmeraj; vā – ali; manyase – tako misliš; mṛtam – mrtva; tathā api – kljub temu; tvam – tebi; mahā-bāho – o Arjuna močnih rok; na – nikakor; enam – za dušo; śocitum – žalovati; arhasi – bi moral.
Če pa misliš, da se duša [ali celota življenjskih znakov] vsakič rodi in za zmeraj umre, o Arjuna močnih rok, še zmeraj nimaš razloga za žalost.
Zmeraj je mogoče najti skupino filozofov, sorodnih budistom, ki ne verjamejo, da duša obstaja ločeno od telesa. Očitno je, da so taki filozofi obstajali tudi, ko je Kṛṣṇa izgovoril Bhagavad-gīto. Imenovali so se lokāyatike in vaibhāṣike. Ti filozofi trdijo, da je življenje rezultat spajanja materialnih elementov pri ugodnih pogojih. Podobno mislijo tudi sodobni materialistični znanstveniki in filozofi. Ti pravijo, da je telo spoj materialnih elementov in da se življenjski znaki pojavijo zaradi vzajemnega delovanja fizikalnih in kemičnih elementov. Na tej filozofiji temelji evolucijska teorija. Kakor nevdanostne nihilistične budistične sekte dandanes to filozofijo zagovarjajo tudi mnoge lažne religije, ki prihajajo v modo v Ameriki.
Tudi če Arjuna kakor filozofi vaibhāṣike ne bi verjel v obstoj duše, ne bi imel razloga za žalost. Nihče ne preneha opravljati svojih dolžnosti, ker bi žaloval za kupom kemikalij. Sodobna znanost in vojna tehnologija jih potrošita na tone, da bi premagali sovražnika. Po filozofiji vaibhāṣik tako imenovana duša ali ātmā umre skupaj s telesom. Ne glede na to, ali je Arjuna sprejel vedski zaključek o obstoju atomsko majhne duše ali pa v njen obstoj ni verjel, ni imel razloga za obžalovanje. Po teoriji vaibhāṣik iz materije vsak trenutek nastanejo mnoga živa bitja, ogromno pa jih vsak trenutek tudi izgine, zato ni razloga za žalost. Če se duša ne bi znova rodila, se Arjuni ne bi bilo treba bati, da bo moral trpeti posledice uboja svojega deda in učitelja. Kṛṣṇa je Arjuno zbadljivo imenoval mahā-bāhu, junak močnih rok, saj se Gospod ni strinjal s teorijo vaibhāṣik, ki nasprotuje vedski modrosti. Kot kṣatriya je Arjuna pripadal vedski civilizaciji in spodobilo bi se, da še naprej deluje po njenih načelih.