VERZ 12
kāṅkṣantaḥ karmaṇāṁ siddhiṁ
yajanta iha devatāḥ
kṣipraṁ hi mānuṣe loke
siddhir bhavati karma-jā
kāṅkṣantaḥ – želeči; karmaṇām – delovanja za čutno uživanje; siddhim – popolnost; yajante – častijo z žrtvovanji; iha – v materialnem svetu; devatāḥ – polbogove; kṣipram – zelo hitro; hi – vsekakor; mānuṣe – v človeški družbi; loke – na tem svetu; siddhiḥ – uspeh; bhavati – je; karma-jā – od delovanja iz želje po čutnem uživanju.
Ljudje v materialnem svetu delujejo iz želje po čutnem uživanju, in ker si želijo uspeha pri svojem delovanju, častijo polbogove. V tem svetu seveda zelo hitro dobijo sadove takega delovanja.
O bogovih oziroma polbogovih materialnega sveta vlada povsem napačno prepričanje. Manj inteligentni ljudje, ki se sicer izdajajo za velike učenjake, mislijo, da so polbogovi razne podobe Vsevišnjega Gospoda. Polbogovi v resnici niso različne podobe Boga, temveč Njegovi sestavni delci. Bog je eden, sestavnih delcev pa je veliko. Vede pravijo: nityo nityānām – Bog je eden. Īśvaraḥ paramaḥ kṛṣṇaḥ. Vrhovni Bog je eden, Kṛṣṇa, in On daje polbogovom moč, da lahko upravljajo materialni svet. Polbogovi so živa bitja (nityānām) z različno velikimi materialnimi močmi in niso enakovredni Vrhovnemu Bogu – Nārāyaṇi, Viṣṇuju ali Kṛṣṇi. Kdor misli, da so Bog in polbogovi enakovredni, je ateist ali pāṣaṇḍī. Z Vsevišnjim Gospodom ni mogoče primerjati niti velikih polbogov, kot sta Brahmā in Śiva. Ta dva polbogova pravzaprav častita Gospoda (śiva-viriñci-nutam). Kljub temu pa neumni ljudje z napačnimi idejami antropomorfizma in zoomorfizma častijo številne voditelje človeške družbe. Besedi iha devatāḥ označujeta vplivnega človeka oziroma polboga v materialnem svetu. Nārāyaṇa ali Viṣṇu ali Kṛṣṇa, Vsevišnja Božanska Osebnost, pa ne pripada temu svetu. Transcendentalen je, kar pomeni, da je nad materialnim stvarstvom. Celo Śrīpāda Śaṅkarācārya, vodja impersonalistov, trdi, da je Nārāyaṇa ali Kṛṣṇa onstran materialnega sveta. Nespametni ljudje (hṛta-jñāna) pa častijo polbogove, ker bi radi takoj dobili rezultate svojega dela. Te tudi dobijo, ne vedo pa, da so začasni in namenjeni manj inteligentnim ljudem. Inteligenten človek je zavesten Kṛṣṇe in se mu ne zdi potrebno, da bi zaradi kakšne takojšnje, začasne koristi častil nepomembne polbogove. Polbogovi materialnega sveta bodo ob uničenju le-tega skupaj s svojimi častilci izginili. Blagoslovi polbogov so začasni in materialni. Materialni svetovi in njihovi prebivalci, vključno s polbogovi in njihovimi častilci, so le mehurčki v Vesoljnem oceanu. Kljub temu pa si ljudje v tem svetu močno želijo minljivo materialno bogastvo, kot so zemlja, družina in vse, v čemer je mogoče uživati. Da bi te minljive stvari dobili, častijo polbogove ali pa vplivne ljudi v družbi. Kdor se s čaščenjem političnega vodje dokoplje do položaja vladnega ministra, misli, da je to velik dosežek. Zato ljudje klečeplazijo pred tako imenovanimi voditelji ali „velikimi ribami“, da bi dobili minljive ugodnosti, ki jih tudi dejansko dobijo. Takih nerazumnih ljudi ne zanima zavest Kṛṣṇe, ki bi jih lahko trajno rešila stisk materialnega življenja. Želijo si čutnega uživanja, in da bi dobili priložnost za to, častijo polbogove – živa bitja, ki jim je dal Gospod posebno moč. Iz tega verza je razvidno, da se ljudje le redko zanimajo za zavest Kṛṣṇe. Zanima jih predvsem materialno uživanje, zato častijo vplivna živa bitja.