VERZ 37
yathaidhāṁsi samiddho ’gnir
bhasma-sāt kurute ’rjuna
jñānāgniḥ sarva-karmāṇi
bhasma-sāt kurute tathā
yathā – kakor; edhāṁsi – drva; samiddhaḥ – plameneč; agniḥ – ogenj; bhasma-sāt – v pepel; kurute – spremeni; arjuna – o Arjuna; jñāna-agniḥ – ogenj znanja; sarva-karmāṇi – vse posledice materialnih dejanj; bhasma-sāt – v pepel; kurute – spremeni; tathā – podobno.
Kakor plameneč ogenj spremeni drva v pepel, o Arjuna, tako ogenj znanja sežge v pepel vse posledice materialnih dejanj.
Popolno znanje o jazu in Nadjazu ter njunem odnosu se v tem verzu primerja z ognjem. Ta ogenj ne sežge le posledic vseh brezbožnih dejanj, temveč tudi posledice pobožnih dejanj, in jih spremeni v pepel. Posledice delovanja obstajajo v različnih oblikah: nekatere so v obliki semen, nekatere zorijo, nekatere že občutimo, nekatere pa so posledice a priori. Znanje o naravnem položaju živega bitja jih vse sežge v pepel. Ko ima človek popolno znanje, so vse posledice – a priori in a posteriori – izničene. V Vedah (Bṛhad-āraṇyaka Upaniṣada 4.4.22) je rečeno: ubhe uhaivaiṣa ete taraty amṛtaḥ sādhv-asādhūnī – „Človek se znebi posledic tako pobožnih kakor tudi brezbožnih del.“