VERZ 1

Sedmo poglavje Bhagavad-gīte opisuje naravo zavesti Kṛṣṇe. Kṛṣṇa ima najrazličnejše energije in moči in tu je opisano, kako jih manifestira. To poglavje govori tudi o štirih vrstah ljudi, ki imajo to srečo, da se obrnejo na Kṛṣṇo, in o štirih vrstah nesrečnežev, ki se Mu nikoli ne predajo.

V prvih šestih poglavjih Bhagavad-gīte je opisano, da živo bitje ni materialno, temveč duhovno, in da lahko z vadbo različnih vrst yoge doseže samospoznanje. Na koncu šestega poglavja je jasno rečeno, da je stanovitna osredotočenost uma na Kṛṣṇo – zavest Kṛṣṇe – najvišja oblika yoge. Absolutno Resnico lahko v celoti spoznamo le, če se osredotočimo na Kṛṣṇo. Kdor spozna brezosebni brahmajyoti in lokalizirano Paramātmo, nima popolnega, temveč le delno znanje o Absolutni Resnici. Vseobsegajoče je znanje o Kṛṣṇi; Kṛṣṇe zavestnemu človeku se zato razodene vse. Kdor je popolnoma zavesten Kṛṣṇe, ve, da je znanje o Kṛṣṇi najvišje znanje, in nima nobenega dvoma. Različne vrste yoge so samo začetni koraki na poti zavesti Kṛṣṇe. Kdor pa se takoj posveti metodi zavesti Kṛṣṇe, s tem v celoti spozna tudi brahmajyoti in Paramātmo. Z yogo razvijanja zavesti Kṛṣṇe lahko popolnoma spoznamo vse: Absolutno Resnico, živa bitja in materialno naravo, njihove pojavne oblike in vse, kar je povezano z njimi.

Zato bi morali vaditi yogo, kakršno opisuje zadnji verz šestega poglavja. Da bi um lahko osredotočili na Kṛṣṇo, Vsevišnjega, se moramo skladno s pravili posvetiti vdanemu služenju, ki ima devet oblik. Najpomembnejša med njimi je śravaṇam, zato Gospod pravi Arjuni tac chṛṇu, „Poslušaj Me.“ Kṛṣṇa je najvišja avtoriteta, in če Ga poslušamo, imamo najboljšo priložnost, da postanemo popolnoma zavestni Kṛṣṇe. Učiti se moramo torej od samega Kṛṣṇe ali pa od Njegovega čistega bhakte, ne pa od brezbožnega povzpetnika, ki se postavlja s svojo akademsko izobrazbo.

Proces spoznavanja Kṛṣṇe, Vsevišnje Božanske Osebnosti ali Absolutne Resnice, je opisan v drugem poglavju prvega speva Śrīmad-Bhāgavatama:

„Poslušanje pripovedi o Kṛṣṇi, zapisanih v vedski književnosti, in poslušanje besed samega Kṛṣṇe iz Bhagavad-gīte je pobožno dejanje. Gospod Kṛṣṇa, prebivajoč v srcu vsakega živega bitja, deluje kot največji prijatelj bhakte, ki stalno posluša o Njem, in očisti njegovo srce. V bhakti se zato samodejno prebudi transcendentalno znanje. Ko iz Bhāgavatama in od drugih bhakt izve še več o Kṛṣṇi, se ustali v vdanem služenju Gospodu. Z napredovanjem v vdanem služenju se reši vpliva guṇ strasti in nevednosti, s tem pa se zmanjšata njegovo materialno poželenje in pohlep. Ko se tako očisti, doseže raven čiste vrline. Vdano služenje ga poživi in bhakta spozna vse aspekte znanosti o Bogu. Z bhakti-yogo preseka čvrst vozel navezanosti na materijo, kar mu omogoči, da se dvigne na stopnjo asaṁśayaṁ samagram, stopnjo poznavanja Vrhovne Absolutne Resnice, Božanske Osebnosti.“ (Bhāg. 1.2.17–21)