VERZ 19
bahūnāṁ janmanām ante
jñānavān māṁ prapadyate
vāsudevaḥ sarvam iti
sa mahātmā su-durlabhaḥ
bahūnām – mnogih; janmanām – zaporednih rojstvih in smrtih; ante – po; jñāna-vān – kdor ima popolno znanje; mām – Meni; prapadyate – se preda; vāsudevaḥ – Božanska Osebnost, Kṛṣṇa; sarvam – vse; iti – tako; saḥ – ta; mahā-ātmā – velika duša; su-durlabhaḥ – zelo redka.
Kdor si po mnogih rojstvih in smrtih pridobi pravo znanje, se preda Meni, vedoč, da sem vzrok vseh vzrokov in vse, kar je. Taka velika duša je zelo redka.
Živo bitje, ki vdano služi Gospodu oziroma opravlja transcendentalne obrede, si lahko po mnogih življenjih pridobi čisto transcendentalno znanje in spozna, da je končni cilj samospoznavanja Vsevišnja Božanska Osebnost. Na začetni stopnji samospoznavanja se človek poskuša znebiti materialnih navezanosti in takrat se nekoliko nagiba k impersonalizmu, ko doseže višjo stopnjo, pa razume, da duhovno življenje obsega različne dejavnosti, ki jim pravimo vdano služenje. Ob tem spoznanju postane navezan na Vsevišnjega Gospoda in se Mu preda. Tedaj razume, da je milost Gospoda Śrī Kṛṣṇe vse, da je Gospod vzrok vseh vzrokov in da materialni svet ni neodvisen od Njega. Spozna, da je materialni svet le popačen odsev raznolikosti iz duhovnega sveta in da je vse povezano z Vsevišnjim Gospodom, Kṛṣṇo. Zato vse vidi v povezavi z Vāsudevo ali Śrī Kṛṣṇo. Ker v vsem vidi Vāsudevo, se povsem izroči Vsevišnjemu Gospodu, Śrī Kṛṣṇi, ki je najvišji cilj. Take velike duše, predane Gospodu, so zelo redke.
Ta verz je podrobno razložen v tretjem poglavju Śvetāśvatara Upaniṣade (verza 14 in 15):
sahasra-śīrṣā puruṣaḥ
sahasrākṣaḥ sahasra-pāt
sa bhūmiṁ viśvato vṛtvā-
tyātiṣṭhad daśāṅgulam
puruṣa evedaṁ sarvaṁ
yad bhūtaṁ yac ca bhavyam
utāmṛtatvasyeśāno
yad annenātirohati
Chāndogya Upaniṣada (5.1.15) pa pravi: na vai vāco na cakṣūṁṣi na śrotrāṇi na manāṁsīty ācakṣate prāṇa iti evācakṣate prāṇo hy evaitāni sarvāṇi bhavanti – „Bistvena v telesu živega bitja ni niti sposobnost govora, niti vida, niti sluha, niti mišljenja. Življenjska sila je tista, ki je središče vseh dejavnosti živega bitja.“ Na podoben način je Gospod Vāsudeva ali Božanska Osebnost, Gospod Śrī Kṛṣṇa, osnova vsega. Telo ima sposobnost govora, vida, sluha, umskih dejavnosti itd., ki pa so brez pomena, če niso povezane z Vsevišnjim Gospodom. Ker je Vāsudeva vseprisoten in ker je vse Vāsudeva, se Mu bhakta, ki ima popolno znanje, povsem preda (glej tudi: Bhagavad-gītā 7.17 in 11.40).