VERZ 10
prayāṇa-kāle manasācalena
bhaktyā yukto yoga-balena caiva
bhruvor madhye prāṇam āveśya samyak
sa taṁ paraṁ puruṣam upaiti divyam
prayāṇa-kāle – v trenutku smrti; manasā – z umom; acalena – ki ne odstopa; bhaktyā – z ljubeznijo in vdanostjo; yuktaḥ – zaposlen; yoga-balena – z močjo mistične yoge; ca – tudi; eva – vsekakor; bhruvoḥ – obrvi; madhye – med; prāṇam – življenjski zrak; āveśya – ko ustali; samyak – povsem; saḥ – on; tam – to; param – transcendentalno; puruṣam – Božansko Osebnost; upaiti – doseže; divyam – v duhovnem kraljestvu.
Kdor v trenutku smrti dvigne življenjski zrak med obrvi ter se okrepljen z vadbo yoge neomajnega uma spominja Vsevišnjega Gospoda z ljubeznijo in vdanostjo, zagotovo doseže Vsevišnjo Božansko Osebnost.
Ta verz jasno pravi, da mora človek v trenutku smrti osredotočiti um na Vsevišnjega Gospoda in misliti Nanj z ljubeznijo in vdanostjo. Tistim, ki vadijo yogo, je priporočeno, da dvignejo življenjski zrak med obrvi (do ājñā-cakre). V tem verzu Gospod govori o ṣaṭ-cakra-yogi, ki vključuje meditacijo o šestih cakrah. Čistega bhakte ta vrsta yoge ne zanima, kljub temu pa se ob smrti po Gospodovi milosti lahko spomni Vsevišnje Božanske Osebnosti, saj nenehno služi Kṛṣṇi. O tem govori štirinajsti verz tega poglavja.
V tem verzu zasluži posebno pozornost beseda yoga-balena. Kdor se ne ukvarja z yogo (pa naj bo to ṣaṭ-cakra-yoga ali pa bhakti-yoga), se v trenutku smrti ne more dvigniti na transcendentalno raven. Ob smrti se ne bomo kar na lepem spomnili Vsevišnjega Gospoda. Potrebno je, da se pred tem ukvarjamo z neko vrsto yoge; še najbolje je, če je to bhakti-yoga. Ker je um v trenutku smrti zelo vznemirjen, se moramo za časa življenja posvetiti yogi, da bi tako dosegli transcendentalno raven.