VERZ 13
mahātmānas tu māṁ pārtha
daivīṁ prakṛtim āśritāḥ
bhajanty ananya-manaso
jñātvā bhūtādim avyayam
mahā-ātmānaḥ – velike duše; tu – ampak; mām – Meni; pārtha – o Pṛthin sin; daivīm – božanske; prakṛtim – narave; āśritāḥ – ki so poiskale zaščito; bhajanti – služijo; ananya-manasaḥ – ne da bi se z umom oddaljile; jñātvā – poznavajoč; bhūta – stvarstva; ādim – izvor; avyayam – neizčrpen.
O Pṛthin sin, tisti, ki niso v iluziji, so pod zaščito božanske narave. Take velike duše se povsem posvetijo vdanemu služenju, saj vedo, da sem izvorna in neizčrpna Vsevišnja Božanska Osebnost.
Ta verz jasno opisuje mahātmo. Prva značilnost mahātme je, da je že pod zaščito božanske narave. Materialna narava nima več nadzora nad njim. Kako doseže to raven? O tem govori sedmo poglavje: kdor se preda Vsevišnji Božanski Osebnosti, Śrī Kṛṣṇi, se takoj reši oblasti materialne energije. To je torej pogoj. Nadzora materialne energije se lahko osvobodimo, kakor hitro predamo dušo Vsevišnji Božanski Osebnosti. To je prvo, kar moramo storiti. Ker je živo bitje Gospodova mejna energija, pride takoj, ko se reši nadzora materialne narave, pod zaščito duhovne narave. Duhovna narava se imenuje daivī prakṛti ali božanska narava. Kdor se preda Vsevišnji Božanski Osebnosti in pride pod zaščito božanske narave, postane velika duša, mahātmā.
Mahātmā se popolnoma osredotoči na Kṛṣṇo, saj dobro ve, da je Kṛṣṇa izvorna Vrhovna Oseba, vzrok vseh vzrokov. O tem niti najmanj ne dvomi. Mahātmā ali velika duša lahko postane, kdor se druži z drugimi mahātmāmi, Gospodovimi čistimi bhaktami. Čistih bhakt ne privlačijo niti Kṛṣṇove podobe, kakršna je Mahā-Viṣṇu s štirimi rokami, temveč le dvoroki Kṛṣṇa. Na druge Kṛṣṇove podobe niso navezani, pa tudi noben polbog ali človek jih ne zanima. Zavestni Kṛṣṇe razmišljajo samo o Kṛṣṇi in Mu služijo, ne da bi kdaj koli zašli s poti.