VERZ 21
te taṁ bhuktvā svarga-lokaṁ viśālaṁ
kṣīṇe puṇye martya-lokaṁ viśanti
evaṁ trayī-dharmam anuprapannā
gatāgataṁ kāma-kāmā labhante
te – oni; tam – ta; bhuktvā – uživajoč; svarga-lokam – raj; viśālam – neizmerni; kṣīṇe – po izčrpanju; puṇye – sadov njihovih pobožnih dejanj; martya-lokam – na smrtno Zemljo; viśanti – padejo; evam – tako; trayī – treh Ved; dharmam – nauki; anuprapannāḥ – delujoč skladno z; gata-āgatam – smrt in rojstvo; kāma-kāmāḥ – željni čutnih užitkov; labhante – dosežejo.
Ko so po neizmernih rajskih užitkih sadovi njihovih pobožnih dejanj izčrpani, se vrnejo na ta smrtni planet. Tiste, ki se držijo pravil treh Ved z željo po čutnem uživanju, čakata torej le ponavljajoče se rojevanje in umiranje.
Človek, ki se dvigne na višje planete, živi dalj časa kot prebivalci Zemlje in ima boljše možnosti za čutno uživanje, vendar pa na teh planetih ne more ostati večno. Ko zaloge sadov njegovih pobožnih del poidejo, se mora vrniti na Zemljo. Kdor si ni pridobil popolnega znanja, kot narekuje Vedānta-sūtra (janmādy asya yataḥ), oziroma ni spoznal Kṛṣṇe, vzroka vseh vzrokov, ne more doseči najvišjega cilja življenja. Včasih se dvigne na višje planete, potem pa znova pride na Zemljo, kakor bi bil na vrtiljaku, ki ga ponese zdaj navzgor, zdaj navzdol. Namesto da bi odšel v duhovni svet, od koder se nihče ne vrne, se samo vrti v krogu rojstva in smrti in se seli po višjih in nižjih planetih. Da bi lahko užival večno življenje, polno blaženosti in vednosti, mora oditi v duhovno kraljestvo, od koder se mu ne bo več treba vrniti v materialni svet, ki je poln trpljenja.