VERZ 40

V Śrīmad-Bhāgavatamu (1.5.17) Śrī Nārada Muni takole poučuje Vyāsadevo:

„Kdor opusti vse materialne upe in se popolnoma preda Vsevišnji Božanski Osebnosti, ničesar ne izgubi in ni v nobenem pogledu pogubljen. Kdor ni bhakta, pa lahko popolno opravlja vse svoje dolžnosti in kljub temu ne doseže ničesar.“ Tistemu, ki ima materialne cilje, je na voljo veliko dejavnosti; nekatere predpisujejo sveti spisi, druge pa so posvetne. Transcendentalist se mora zato, da bi duhovno napredoval oziroma razvil zavest Kṛṣṇe, odpovedati vsem materialnim dejavnostim. Morda kdo poreče, da lahko z negovanjem zavesti Kṛṣṇe doseže najvišjo popolnost samo človek, ki proces dovrši, da pa tisti, ki ne doseže popolnosti, izgubi tako v materialnem kakor v duhovnem smislu. V svetih spisih je rečeno, da mora človek, ki ne opravlja predpisanih dolžnosti, trpeti; kdor transcendentalnih dolžnosti ne opravlja pravilno, mora torej trpeti posledice svojega ravnanja. Bhāgavatam neuspešnemu transcendentalistu zagotavlja, da nima vzroka za skrbi. Četudi zaradi nepopolnega opravljanja svojih dolžnosti trpi, ničesar ne izgubi, kajti ugodne dejavnosti zavesti Kṛṣṇe niso nikoli pozabljene. Kdor jih opravlja, bo v naslednjem življenju nadaljeval, tudi če se rodi v neugledni družini. Človek, ki dosledno opravlja predpisane dolžnosti, pa ne bo nujno dosegel ugodnih rezultatov, če ni zavesten Kṛṣṇe.

Smisel vsega povedanega je tale: človeštvo je mogoče razdeliti na dve skupini – na tiste, ki živijo v skladu s pravili svetih spisov, in tiste, ki se ne držijo nobenih pravil. Ljudje, ki kakor živali samo zadovoljujejo čute, ne da bi se zavedali, kaj jih čaka v naslednjem življenju, in ki ne razumejo, kako je mogoče doseči duhovno osvoboditev, spadajo v drugo skupino, tisti, ki opravljajo v svetih spisih predpisane dolžnosti, pa v prvo. Ljudje, ki ne upoštevajo predpisov – pa naj bodo civilizirani ali necivilizirani, izobraženi ali neizobraženi, močni ali pa šibki – so polni živalskih nagnjenj. Njihova dejanja jim ne prinašajo sreče, kajti dokler uživajo v jedi, spanju, branjenju in spolnosti, je njihovo življenje materialno in zato polno trpljenja. Tisti, ki upoštevajo predpise iz svetih spisov in tako postopoma razvijajo zavest Kṛṣṇe, pa nedvomno napredujejo proti popolnosti.

Ljudi, ki gredo po poti sreče in uspeha, lahko razdelimo na tri skupine. To so (1) tisti, ki se držijo pravil iz svetih spisov in uživajo materialno blaginjo, (2) tisti, ki se poskušajo dokončno osvoboditi materialnega bivanja in (3) bhakte, zavestni Kṛṣṇe. Tiste, ki se držijo pravil iz svetih spisov, da bi uživali materialno srečo, lahko razdelimo na dve podskupini: na tiste, ki delujejo z željo po čutnem uživanju, in tiste, ki nimajo želje po uživanju sadov svojega dela. Ljudje, ki želijo zadovoljevati čute s sadovi svojega delovanja, se lahko dvignejo na višjo raven življenja in dosežejo celo višje planete, ker pa še zmeraj niso osvobojeni materialnega življenja, niso na zares ugodni poti. Edine srečo prinašajoče dejavnosti so tiste, ki nas vodijo k osvoboditvi. Delovanje, ki ni namenjeno dosegi samospoznanja ali osvoboditvi iz materialnega, telesnega pojmovanja življenja, vsekakor prinaša nesrečo. Srečo prinaša samo delovanje z zavestjo Kṛṣṇe. Za vsakogar, ki prostovoljno sprejme razne telesne neudobnosti, da bi napredoval na poti zavesti Kṛṣṇe, lahko rečemo, da je popoln transcendentalist, ki se je podvrgel strogi askezi. In ker je namen osemstopenjskega sistema yoge omogočiti človeku, da postane zavesten Kṛṣṇe, je tudi vadba yoge ugodna. Tistemu, ki se ji posveti po najboljših močeh, se ni treba bati padca.