VERZ 16
catur-vidhā bhajante māṁ
janāḥ su-kṛtino ’rjuna
ārto jijñāsur arthārthī
jñānī ca bharatarṣabha
catuḥ-vidhāḥ – štiri vrste; bhajante – služijo; mām – Meni; janāḥ – ljudje; su-kṛtinaḥ – tisti, ki so pobožni; arjuna – o Arjuna; ārtaḥ – nesrečen; jijñāsuḥ – vedoželjen; artha-arthī – kdor želi materialno bogastvo; jñānī – kdor pozna pravo naravo vsega; ca – tudi; bharata-ṛṣabha – o največji med potomci Bharate.
O največji med Bhāratami, štiri vrste pobožnih ljudi Mi začnejo služiti: nesrečni, tisti, ki so željni bogastva, vedoželjni ter tisti, ki bi radi spoznali Absolutno Resnico.
Ljudje, omenjeni v tem verzu, se za razliko od brezbožnežev držijo načel svetih spisov in se imenujejo sukṛtinaḥ. Spoštujejo pravila iz svetih spisov ter moralne in družbene zakone in so bolj ali manj vdani Vsevišnjemu Gospodu. Razdelimo jih lahko na štiri skupine: na nesrečne, tiste, ki so v denarni stiski, vedoželjne in tiste, ki iščejo znanje o Absolutni Resnici. Ti ljudje pristopijo k Vsevišnjemu Gospodu, da bi Mu služili, in želijo s tem doseči različne cilje. Ker v zameno za svoje služenje pričakujejo izpolnitev svojih želja, niso čisti bhakte. Kdor služi Gospodu s čisto vdanostjo, nima ambicij in želja po materialni koristi. V Bhakti-rasāmṛta-sindhuju (1.1.11) je čisto vdano služenje opredeljeno takole:
anyābhilāṣitā-śūnyaṁ
jñāna-karmādy-anāvṛtam
ānukūlyena kṛṣṇānu-
śīlanaṁ bhaktir uttamā
„Vsevišnjemu Gospodu, Kṛṣṇi, moramo služiti z naklonjenostjo ter brez želje po materialnem dobičku ali koristih, ki jih prinašata opravljanje v Vedah priporočenih obredov in filozofsko razglabljanje. Za tako transcendentalno vdano služenje pravimo, da je čisto.“
Ko ljudje teh štirih vrst pristopijo k Vsevišnjemu Gospodu, da bi Mu služili, in se v družbi čistega bhakte povsem očistijo, tudi sami postanejo čisti bhakte. Brezbožnežem je zelo težko služiti Gospodu, saj so sebični, se ne držijo pravil iz svetih spisov in nimajo duhovnih ciljev. Če po naključju kdo od takih ljudi pride v stik z Gospodovim čistim bhakto, pa lahko celo on postane čisti bhakta.
Tisti, ki so ves čas željni čutnega uživanja, se obrnejo na Gospoda, kadar se znajdejo v materialni stiski, in v družbi čistih bhakt tudi sami postanejo Gospodovi bhakte. Tisti, ki so samo nezadovoljni, se včasih prav tako začnejo družiti s čistimi bhaktami in se zanimati za Boga. Kadar spekulativni filozofi doživijo neuspeh na vseh področjih znanja, si tudi oni zaželijo spoznati Boga. Tedaj pristopijo k Vsevišnjemu Gospodu, da bi Mu služili. Tako presežejo znanje o brezosebnem Brahmanu in lokalizirani Paramātmi ter po milosti Vsevišnjega Gospoda ali Njegovega čistega bhakte spoznajo osebni aspekt Boga. Ko se torej nesrečni, vedoželjni, iskalci znanja in ljudje v denarni stiski osvobodijo vseh materialnih želja in dejansko spoznajo, da materialno povračilo za služenje Gospodu nima nič opraviti z duhovnim napredkom, postanejo čisti bhakte. Dokler ne dosežejo te stopnje, je njihovo transcendentalno služenje Gospodu pomešano z željo po čutnem uživanju, materialnem znanju itd. Bhakta se mora osvoboditi teh primesi vdanega služenja in šele potem bo njegovo služenje Gospodu čisto.