VERZ 21
yo yo yāṁ yāṁ tanuṁ bhaktaḥ
śraddhayārcitum icchati
tasya tasyācalāṁ śraddhāṁ
tām eva vidadhāmy aham
yaḥ yaḥ – kdor koli; yām yām – katerega koli; tanum – polboga; bhaktaḥ – bhakta; śraddhayā – z vero; arcitum – častiti; icchati – si zaželi; tasya tasya – njemu; acalām – neomajno; śraddhām – vero; tām – to; eva – zagotovo; vidadhāmi – dam; aham – Jaz.
Kot Nadduša prebivam v srcu vsakogar. Kakor hitro si živo bitje zaželi častiti določenega polboga, učvrstim njegovo vero, tako da se lahko posveti čaščenju izbranega božanstva.
Bog je dal vsem živim bitjem neodvisnost. Vsevišnji Gospod, ki kot Nadduša prebiva v srcu vsakogar, pozna človekove želje, in če bi človek rad zadovoljil svoje čute ter si močno želi, da mu polbogovi v materialnem svetu to omogočijo, mu Gospod izpolni to željo. Kot vrhovni oče vseh živih bitij se Gospod ne vmešava v neodvisnost le-teh, temveč jim daje vse potrebno, da lahko ugodijo svojim materialnim željam. Zdaj bi utegnil kdo vprašati, zakaj vsemogočni Bog živim bitjem omogoča, da uživajo materialni svet, in tako pusti, da se ujamejo v past slepilne energije. Odgovorimo lahko, da bi bilo nesmiselno govoriti o neodvisnosti živih bitij, če Vsevišnji Gospod kot Nadduša tega ne bi omogočal. Gospod torej vsakomur daje popolno neodvisnost – delamo lahko, kar hočemo – Njegovo končno navodilo pa najdemo v Bhagavad-gīti, kjer Gospod pravi, da bi se morali odreči vsem drugim opravilom in se Mu popolnoma predati. To nas bo osrečilo.
Tako navadna živa bitja kakor polbogovi so podrejeni volji Vsevišnje Božanske Osebnosti. Živo bitje zato ne more častiti polbogov, če le sámo tako želi, in tudi polbogovi ne morejo deliti blagoslovov, če tako ne želi Vsevišnji. Rečeno je, da se še travna bilka ne premakne, če taka ni volja Vsevišnje Božanske Osebnosti. Ljudje, ki trpijo v materialnem svetu, po nasvetu Ved ponavadi iščejo pomoč pri polbogovih. Kdor bi rad dosegel določen cilj, mora častiti ustreznega polboga. Bolnemu se na primer svetuje, da časti boga Sonca, kdor želi postati izobražen, mora častiti boginjo učenosti, Sarasvatī, kdor bi rad lepo ženo, pa mora častiti boginjo Umo, Śivovo ženo. Śāstre (vedski sveti spisi) vsebujejo torej pravila za čaščenje različnih polbogov. Ker si živa bitja želijo različne materialne blagoslove, jih Gospod navdahne z močno željo, da se obrnejo na določenega polboga, od katerega nazadnje dobijo željeni blagoslov. Vsevišnji Gospod vzbudi v živem bitju tudi vdanost določenemu polbogu. Polbogovi ne morejo vzbuditi takih čustev v srcih živih bitij, Kṛṣṇa pa človeka lahko spodbudi k čaščenju polbogov, saj je Vsevišnji Gospod oziroma Nadduša, ki prebiva v srcu vsakogar. Polbogovi so deli kozmičnega telesa Vsevišnjega Gospoda, zato niso neodvisni. V Vedah je rečeno: „Vsevišnji Gospod je kot Nadduša prisoten tudi v srcih polbogov in preko njih izpolnjuje želje živih bitij. Tako polbogovi kakor navadna živa bitja pa so podrejeni volji Vsevišnjega in torej niso neodvisni.“