VERZ 15
mām upetya punar janma
duḥkhālayam aśāśvatam
nāpnuvanti mahātmānaḥ
saṁsiddhiṁ paramāṁ gatāḥ
mām – Mene; upetya – ko dosežejo; punaḥ – znova; janma – rojstvo; duḥkha-ālayam – mesto trpljenja; aśāśvatam – minljivo; na – nikoli; āpnuvanti – dosežejo; mahā-ātmānaḥ – velike duše; saṁsiddhim – popolnost; paramām – najvišjo; gatāḥ – ki so dosegle.
Potem ko velike duše, bhakti-yogīji, pridejo k Meni, se nikoli več ne vrnejo v ta minljivi svet, poln trpljenja, saj so dosegle najvišjo popolnost.
Ker je minljiv materialni svet poln trpljenja, ki ga prinašajo rojstvo, starost, bolezen in smrt, je povsem naravno, da se tisti, ki doseže najvišjo popolnost in odide na najvišji planet, Kṛṣṇaloko ali Goloko Vṛndāvano, ne želi vrniti vanj. Planet Vsevišnjega je v vedski književnosti opisan kot avyakta, akṣara in paramā gati, kar pomeni, da ga z materialnimi očmi ni mogoče videti, da je nerazložljiv in da je najvišji cilj, kamor nazadnje odidejo mahātme (velike duše). Mahātme dobijo transcendentalno znanje od bhakt, ki so dosegli samospoznanje, in se tako postopoma dvignejo na raven vdanega služenja Kṛṣṇi. Transcendentalno služenje Gospodu jih tako prevzame, da se ne želijo več dvigniti na noben materialni planet, pa tudi na nobenega od duhovnih planetov si ne želijo oditi. Vse, kar si želijo, je Kṛṣṇa in druženje z Njim. To je najvišja popolnost. Ta verz govori o personalistih, bhaktah Vsevišnjega Gospoda, Kṛṣṇe. Ti Kṛṣṇovi bhakte dosežejo najvišjo popolnost življenja in so torej najbolj vzvišene duše.