VERZ 5
anta-kāle ca mām eva
smaran muktvā kalevaram
yaḥ prayāti sa mad-bhāvaṁ
yāti nāsty atra saṁśayaḥ
anta-kāle – ob koncu življenja; ca – tudi; mām – Mene; eva – vsekakor; smaran – spominjajoč se; muktvā – ko zapusti; kalevaram – telo; yaḥ – kdor; prayāti – odide; saḥ – on; mat-bhāvam – Mojo naravo; yāti – doseže; na – ne; asti – je; atra – tukaj; saṁśayaḥ – dvom.
In kdor se ob koncu življenja, ko zapusti telo, spominja samo Mene, postane v trenutku po naravi enak Meni. O tem ni nobenega dvoma.
Iz tega verza je razvidno, kako pomembno je, da smo zavestni Kṛṣṇe. Kdor zapusti telo zavesten Kṛṣṇe, si takoj pridobi transcendentalne lastnosti Vsevišnjega Gospoda. Vsevišnji Gospod je najčistejši med čistimi in tak je tudi tisti, ki je zmeraj zavesten Kṛṣṇe. V zvezi s tem je pomembna beseda smaran (spominjati se). Nečista duša, ki ne služi Kṛṣṇi z ljubeznijo in vdanostjo, se ne more spominjati Kṛṣṇe. Zavest Kṛṣṇe moramo zato razvijati že od samega začetka življenja. Če bi radi dosegli cilj življenja, je bistveno, da se spominjamo Kṛṣṇe. Zato bi morali nenehno, brez prestanka peti mahā-mantro: Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare / Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare. Gospod Caitanya je dejal, da bi morali biti potrpežljivi kakor drevo (taror iva sahiṣṇunā). Kdor poje mantro Hare Kṛṣṇa, se bo morda srečal s številnimi težavami, ki pa jih mora mirno prenašati in še naprej peti Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare / Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare. Tako bo imel ob koncu življenja vso korist od metode zavesti Kṛṣṇe.