VERZ 6
yaṁ yaṁ vāpi smaran bhāvaṁ
tyajaty ante kalevaram
taṁ tam evaiti kaunteya
sadā tad-bhāva-bhāvitaḥ
yam yam – katere koli; vā api – sploh; smaran – spominjajoč se; bhāvam – narave; tyajati – zapusti; ante – na koncu; kalevaram – telo; tam tam – takšno; eva – vsekakor; eti – dobi; kaunteya – o Kuntījin sin; sadā – zmeraj; tat – tega; bhāva – stanja bivanja; bhāvitaḥ – spominjajoč se.
Katero koli stanje bivanja ima človek v mislih, ko zapusti telo, o Kuntījin sin, to stanje nedvomno doseže.
Tu je pojasnjeno, kako človek v odločilnem trenutku, trenutku smrti, zamenja stanje bivanja. Kdor na koncu življenja, ko zapusti telo, misli na Kṛṣṇo, si pridobi transcendentalne lastnosti Vsevišnjega Gospoda. Kdor ne misli na Kṛṣṇo, temveč na kaj drugega, pa ne doseže tega transcendentalnega stanja. Tega se moramo dobro zavedati. In kako lahko umremo v pravem stanju uma? Mahārāja Bharata je bil velika osebnost, ker pa je na koncu življenja mislil na jelena, se je naslednjič rodil kot jelen. Takrat se je sicer spominjal svojih preteklih dejanj, kljub temu pa je moral živeti v živalskem telesu. Misli, ki vznikajo v našem umu skozi vse življenje, odločajo o tem, na kaj bomo mislili v trenutku smrti. S tem življenjem si torej oblikujemo naslednje življenje. Kdor živi v guṇi vrline in vselej misli na Kṛṣṇo, se bo na koncu življenja lahko spomnil Kṛṣṇe. To mu bo omogočilo, da si pridobi transcendentalno naravo, kakršna je Kṛṣṇova. Če se človek povsem posveti transcendentalnemu služenju Kṛṣṇi, bo njegovo naslednje telo transcendentalno (duhovno), in ne materialno. Da bi ob koncu življenja uspešno zamenjali stanje bivanja, je najbolje, da pojemo Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare / Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare.