VERZ 12

Veliko je bhakt, ki si domišljajo, da so zavestni Kṛṣṇe in da vdano služijo Gospodu, v srcu pa Vsevišnje Božanske Osebnosti, Kṛṣṇe, ne priznavajo za Absolutno Resnico. Taki bhakte nikoli ne okusijo sadu vdanega služenja, kar pomeni, da se ne vrnejo k Bogu. Tudi tisti, ki opravljajo pobožna dejanja, da bi čutno uživali, in upajo, da se bodo na koncu življenja rešili iz materialnega sveta, nikoli ne dosežejo cilja, saj omalovažujejo Vsevišnjo Božansko Osebnost, Kṛṣṇo. Ljudje, ki zasmehujejo Kṛṣṇo, so torej demonski ali ateistični. Kot je opisano v sedmem poglavju Bhagavad-gīte, se taki demonski brezbožneži nikoli ne predajo Kṛṣṇi. Spekulativno filozofiranje, s katerim bi radi dosegli Absolutno Resnico, jih pripelje do napačnega zaključka, da med navadnim živim bitjem in Kṛṣṇo ni razlike. Zato so zmotno prepričani, da je telo vsakega človeka zdaj le prekrito z materialno energijo, da pa od trenutka, ko se človek osvobodi materialnega telesa, med njim in Bogom ni več razlike. Ker so v iluziji, so njihovi poskusi, da bi postali eno s Kṛṣṇo, obsojeni na neuspeh. Prizadevanja ateistov in demonov, da bi si pridobili duhovno znanje, so zmeraj jalova. To je rečeno v tem verzu. Kadar taki ljudje proučujejo Vedānta-sūtro, Upaniṣade in druge vedske spise, samo zapravljajo čas.

Misliti, da je Kṛṣṇa, Vsevišnja Božanska Osebnost, navaden človek, je torej zelo žaljivo. Kdor to misli, je nedvomno v iluziji, saj ne razume ničesar o Kṛṣṇovem večnem telesu. Bṛhad-viṣṇu-smṛti jasno pravi:

„Tistemu, ki misli, da je Kṛṣṇovo telo materialno, je treba prepovedati opravljanje vseh obredov in dejavnosti, predpisanih v śruti in smṛti. Kdor po naključju vidi obraz takega človeka, se mora takoj okopati v reki Ganges, da bi se očistil.“ Ljudje, ki zasmehujejo Kṛṣṇo, zavidajo Vsevišnji Božanski Osebnosti. Usojeno jim je, da se bodo življenje za življenjem rojevali med demoni in ateisti. Njihovo pravo znanje bo zmeraj prekrito z iluzijo in sčasoma se bodo spustili v najtemnejše predele materialnega sveta.