VERZ 11

Ko je Gospod Caitanya v Benaresu širil petje mantre Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare / Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare, Mu je sledilo na tisoče ljudi. Prakāśānanda Sarasvatī, velik in ugleden učenjak, ki je v tistem času živel v Benaresu, pa se je Gospodu Caitanyi posmehoval, češ da je sentimentalist. filozofi včasih kritizirajo bhakte, ker mislijo, da so ti večinoma v temi nevednosti in da so, kar se filozofije tiče, naivni sentimentalisti. Toda to ni res. filozofijo vdanega služenja so uveljavili zelo veliki učenjaki. Ampak tudi če bhakta ne prouči njihovih knjig in ne more izkoristiti pomoči svojega duhovnega učitelja, vendar pa iskreno služi Kṛṣṇi, mu Kṛṣṇa v srcu sam pomaga. Iskren Kṛṣṇov bhakta ni torej nikoli brez znanja. Potrebno je le, da vdano služi s popolno zavestjo Kṛṣṇe.

Sodobni filozofi menijo, da si brez poglobljenega razmišljanja ni mogoče pridobiti čistega znanja. Vsevišnji Gospod jim odgovarja takole: bhakta, ki služi Gospodu s čisto vdanostjo, bo deležen Gospodove pomoči, tudi če nima zadostne izobrazbe ali pa ne pozna vseh vedskih pravil. Tako pravi ta verz.

Gospod pravi Arjuni, da Vrhovne Absolutne Resnice, Vsevišnje Božanske Osebnosti, ni mogoče spoznati s teoretičnim razglabljanjem, kajti Absolut je tako velik, da Ga ni mogoče doumeti ali doseči s pomočjo lastnega uma. Človek lahko filozofira na milijone let, toda če v njem ni vdanosti, če nima ljubezni do Kṛṣṇe, Vrhovne Resnice, Ga ne bo nikoli spoznal. Kṛṣṇa, Vrhovna Resnica, je zadovoljen samo s tistim, ki Mu vdano služi, in po Svoji nedoumljivi energiji se Gospod čistemu bhakti razodene v njegovem srcu. Čisti bhakta zmeraj nosi Kṛṣṇo v srcu, in ker je Kṛṣṇa kakor sonce, v Njegovi prisotnosti tema nevednosti v trenutku izgine iz srca bhakte. To je posebna milost, ki jo Kṛṣṇa izkaže čistemu bhakti.

Ker smo že na milijone življenj v materialnem svetu, je naše srce umazano in prekrito s prahom materializma, če pa začnemo vdano služiti Gospodu in neprestano pojemo mantro Hare Kṛṣṇa, bodo nečistoče kmalu izginile iz srca in pridobili si bomo čisto znanje. Najvišji cilj, Viṣṇuja, lahko dosežemo samo s petjem svetega imena in z vdanim služenjem, z razglabljanjem in razpravljanjem pa ne. Čistemu bhakti ni treba skrbeti, kako bo zadovoljil svoje materialne potrebe. Ni se mu treba vznemirjati, kajti ko je tema v njegovem srcu razpršena, mu Vsevišnji Gospod, zadovoljen z njegovim ljubečim vdanim služenjem, priskrbi vse potrebno. To je bistvo nauka Bhagavad-gīte. Kdor prouči Bhagavad-gīto, lahko postane popolnoma predan Vsevišnjemu Gospodu in Mu služi s čisto vdanostjo. Ko Gospod prevzame skrb za takega bhakto, ta opusti vsa materialistična prizadevanja.