VERZ 15
sarvasya cāhaṁ hṛdi sanniviṣṭo
mattaḥ smṛtir jñānam apohanaṁ ca
vedaiś ca sarvair aham eva vedyo
vedānta-kṛd veda-vid eva cāham
sarvasya – vseh živih bitij; ca – in; aham – Jaz; hṛdi – v srcu; sanniviṣṭaḥ – prebivajoč; mattaḥ – od Mene; smṛtiḥ – spomin; jñānam – znanje; apohanam – pozaba; ca – in; vedaiḥ – z Vedami; ca – tudi; sarvaiḥ – vsemi; aham – Jaz; eva – vsekakor; vedyaḥ – sem lahko spoznan; vedānta-kṛt – sestavljavec Vedānte; veda-vit – poznavalec Ved; eva – vsekakor; ca – in; aham – Jaz.
Prebivam v srcu vsakega živega bitja in od Mene prihajajo spomin, znanje in pozaba. Cilj vseh Ved je spoznati Mene. Jaz sem sestavil Vedānto in sem poznavalec Ved.
Vsevišnji Gospod je kot Paramātmā prisoten v srcu vsakega živega bitja in je pobudnik vseh njegovih dejanj. Živo bitje povsem pozabi na svoje prejšnje življenje, ker pa ga usmerja Vsevišnji Gospod, ki je priča vsakega njegovega dejanja, lahko začne delovati, kjer je prenehalo v prejšnjem življenju. Živo bitje dobi od Gospoda potrebno znanje in spomin, pozabi pa na svoje prejšnje življenje. Gospod torej ni samo vsepričujoč, temveč prebiva tudi v vsakem srcu in daje živim bitjem sadove njihovih preteklih dejanj. Čaščenja pa ni vreden le kot brezosebni Brahman, Vsevišnja Božanska Osebnost in lokalizirana Paramātmā, temveč tudi v obliki Ved, ki so Njegova inkarnacija. Vede učijo ljudi, kako naj živijo, da bi se lahko vrnili domov, k Bogu, ter jim dajejo znanje o Vsevišnji Božanski Osebnosti, Kṛṣṇi. Vyāsadeva, inkarnacija Kṛṣṇe, je sestavil Vedānta-sūtro. K njej je napisal tudi komentar, Śrīmad-Bhāgavatam, v katerem nam razkriva njen pravi smisel. Vsevišnji Gospod je tako ljubezniv, da pogojeno dušo oskrbuje s hrano, le-to tudi prebavi in je priča dejanj pogojene duše, poleg tega pa ji daje tudi znanje v obliki Ved in jo kot Vsevišnja Božanska Osebnost, Śrī Kṛṣṇa, poučuje o znanosti Bhagavad-gīte, samo da bi jo rešil. Vsaka pogojena duša bi Ga morala častiti. Bog je vsedober in vsemilosten.
Antaḥ-praviṣṭaḥ śāstā janānām. Ko živo bitje zapusti telo, pozabi na svoja pretekla dejanja, na pobudo Vsevišnjega Gospoda pa znova začne delovati. Čeprav pozabi svojo preteklost, dobi od Gospoda inteligenco, s pomočjo katere lahko nadaljuje z delovanjem tam, kjer je v prejšnjem življenju končalo. Vsevišnji Gospod, ki v Svojem lokaliziranem aspektu prebiva v srcu živega bitja, usmerja živo bitje tako, da le-to uživa in trpi v tem svetu, poleg tega pa mu daje tudi priložnost, da spozna Vede. Kdor si iskreno želi razumeti vedsko znanje, dobi od Kṛṣṇe potrebno inteligenco. Zakaj daje Gospod živim bitjem vedsko znanje? Zato, ker bi moralo vsako živo bitje spoznati Kṛṣṇo. To je rečeno tudi v Vedah: yo 'sau sarvair vedair gīyate. Vsi vedski spisi, tako štiri Vede kakor tudi Vedānta-sūtra, Upaniṣade, Purāṇe itd., opevajo Vsevišnjega Gospoda. Živo bitje lahko doseže Gospoda s prirejanjem vedskih obredov, s proučevanjem filozofije Ved in tako, da časti Gospoda z vdanim služenjem. Smisel Ved je torej omogočiti živemu bitju, da spozna Kṛṣṇo. Vede nam dajejo navodila, z upoštevanjem katerih Ga lahko spoznamo, in opisujejo metodo spoznavanja. Najvišji cilj je Vsevišnja Božanska Osebnost. Vedānta-sūtra (1.1.4) potrjuje to z besedami tat tu samanvayāt. Popolnost lahko dosežemo v treh korakih. Ko razumemo Vede, spoznamo svoj odnos z Vsevišnjim Gospodom, z različnimi metodami se lahko Gospodu približamo, nazadnje pa dosežemo najvišji cilj, samega Vsevišnjega Gospoda. Ta verz jasno opredeljuje smisel Ved, pot do razumevanja le-teh in njihov cilj.