VERZ 5
yat sāṅkhyaiḥ prāpyate sthānaṁ
tad yogair api gamyate
ekaṁ sāṅkhyaṁ ca yogaṁ ca
yaḥ paśyati sa paśyati
yat – katero; sāṅkhyaiḥ – s filozofijo sāṅkhye; prāpyate – se doseže; sthānam – mesto; tat – to; yogaiḥ – z vdanim služenjem; api – tudi; gamyate – je mogoče doseči; ekam – eno; sāṅkhyam – analitično proučevanje; ca – in; yogam – delovanje z vdanostjo; ca – in; yaḥ – kdor; paśyati – vidi; saḥ – on; paśyati – resnično vidi.
Kdor ve, da je mogoče cilj filozofije sāṅkhye doseči tudi z vdanim služenjem, in zato razume, da sta analitično proučevanje materialnega sveta in vdano služenje enakovredna, vidi vse v pravi luči.
Pravi namen filozofskega iskanja je spoznati, kaj je končni cilj življenja. Ker je ta cilj samospoznanje, med zaključkoma, do katerih pridemo z omenjenima metodama, ni razlike. S proučevanjem filozofije sāṅkhye pridemo do zaključka, da živo bitje ne pripada materialnemu svetu, temveč da je sestavni delec vrhovne duhovne celote. Duša nima torej nič opraviti z materialnim svetom; njeno delovanje mora biti na neki način povezano z Vsevišnjim. Kadar je zavestna Kṛṣṇe, deluje skladno s svojo pravo naravo. Pri prvi metodi, sāṅkhyi, je potrebno razviti nenavezanost na materijo, pri yogi vdanega služenja pa je treba postati privržen dejavnostim zavesti Kṛṣṇe. Metodi se dejansko ne razlikujeta, čeprav gre pri prvi navidez za razvijanje nenavezanosti, pri drugi pa za razvijanje navezanosti. Med nenavezanostjo na materijo in navezanostjo na Kṛṣṇo ni razlike. Kdor to vidi, vidi pravo naravo vsega.