VERZ 24

V prejšnjem verzu je bilo rečeno, da so častilci polbogov manj inteligentni, tukaj pa so tako opisani tudi impersonalisti. Gospod Kṛṣṇa, sama Božanska Osebnost, se tu pogovarja z Arjuno, impersonalisti pa iz nevednosti kljub temu trdijo, da Vsevišnji Gospod ni oseba. Yāmunācārya, veliki Gospodov bhakta iz nasledstva duhovnih učiteljev, v katerem se je pojavil Rāmānujācārya, je v zvezi s tem napisal lep verz, ki pravi:

„Dragi moj Gospod, bhakte, kakršna sta Vyāsadeva in Nārada, vedo, da si Božanska Osebnost. Kdor pozna Vede, lahko razume Tvoje lastnosti, Tvojo podobo in Tvoja dejanja ter tako spozna, da si Vsevišnja Božanska Osebnost. Ljudje pod vplivom guṇ strasti in nevednosti – demoni oziroma brezbožneži – pa Te ne morejo doumeti. Tega niso sposobni. Četudi so izvedeni poznavalci Vedānte, Upaniṣad in drugih del vedske književnosti, Božanske Osebnosti ne morejo spoznati.“ (Stotra-ratna 12)

V Brahma-saṁhiti je rečeno, da Božanske Osebnosti ne moremo spoznati zgolj s proučevanjem Vedānte. Vsevišnjega lahko kot Vrhovno Osebnost spoznamo samo po Njegovi milosti. Ta verz zato jasno pravi, da niso manj inteligentni le častilci polbogov, temveč tudi neverniki, ki brez drobca prave zavesti Kṛṣṇe proučujejo Vedānto ter brezplodno razglabljajo o vedski književnosti. Taki ljudje ne morejo razumeti osebne narave Boga. Ljudje, ki menijo, da je Absolutna Resnica brezosebna, se imenujejo abuddhayaḥ ali tisti, ki ne poznajo najvišjega aspekta Absolutne Resnice. Śrīmad-Bhāgavatam pravi, da se spoznavanje Absolutne Resnice začne s spoznanjem brezosebnega Brahmana, temu sledi spoznanje lokalizirane Nadduše, najvišji aspekt Absolutne Resnice pa je Božanska Osebnost. Impersonalisti današnjega časa so še manj inteligentni, saj se sploh ne zmenijo za besede svojega velikega predhodnika Śaṅkarācārye, ki je jasno dejal, da je Kṛṣṇa Vsevišnja Božanska Osebnost. Impersonalisti torej ne poznajo Absolutne Resnice in zato mislijo, da je Kṛṣṇa samo sin Devakī in Vasudeve, princ ali pa mogočno živo bitje. Bhagavad-gītā (9.11) obsoja tudi tako razmišljanje: avajānanti māṁ mūḍhā mānuṣīṁ tanum āśritam – „Samo neumni Me imajo za navadnega človeka.“

Kṛṣṇe nikakor ni mogoče spoznati brez vdanega služenja in negovanja zavesti Kṛṣṇe. O tem govori Bhāgavatam (10.14.29):

„O Gospod, človek, ki si mu naklonil vsaj kanček milosti Svojih lotosovih stopal, lahko uvidi veličino Tvoje osebnosti, tisti, ki poskušajo doumeti Vsevišnjo Božansko Osebnost z naprezanjem lastnega uma, pa Te ne morejo spoznati, tudi če dolga leta proučujejo Vede.“ Kṛṣṇe, Vsevišnje Božanske Osebnosti, Njegove podobe, Njegovih odlik in Njegovega imena ni mogoče razumeti zgolj z naprezanjem uma ali razpravljanjem o vedski književnosti. Da bi spoznali Gospoda, Mu moramo služiti z ljubeznijo in vdanostjo. Vsevišnjo Božansko Osebnost lahko doume samo tisti, ki se povsem posveti dejavnostim zavesti Kṛṣṇe, med katerimi je prva petje mahā-mantre: Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare / Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare. Brezbožni impersonalisti mislijo, da je Kṛṣṇovo telo iz materialnih elementov ter da je skupaj z Njegovimi dejanji in vsem, kar je povezano z Njim, le māyā. Ti impersonalisti so znani kot māyāvādīji in ne poznajo najvišje resnice.

Dvajseti verz tega poglavja jasno pravi: kāmais tais tair hṛta-jñānāḥ prapadyante 'nya-devatāḥ – „Ljudje, zaslepljeni od poželenja, se predajo raznim polbogovom.“ Iz svetih spisov izvemo, da poleg Vsevišnje Božanske Osebnosti obstajajo še polbogovi, ki prebivajo na raznih planetih. Gospod ima prav tako Svoj planet. V triindvajsetem verzu je rečeno: devān deva-yajo yānti mad-bhaktā yānti mām api – častilci polbogov odidejo na planete polbogov, bhakte Gospoda Kṛṣṇe pa na planet Kṛṣṇaloko. Kljub tej jasni izjavi pa nespametni impersonalisti trdijo, da je Gospod brezobličen in da so polbogovi namišljeni. Ali nas proučevanje Gīte privede do zaključka, da so polbogovi in njihova prebivališča brezosebni in brezoblični? Jasno je, da niti polbogovi niti Kṛṣṇa, Vsevišnja Božanska Osebnost, niso brezosebni. Vsi so osebe; Gospod Kṛṣṇa je Vsevišnja Božanska Osebnost in ima Svoj planet, polbogovi pa imajo svoje.

Prepričanje monistov, po katerem je najvišja resnica brezoblična, njena telesna oblika pa namišljena, je torej napačno. Iz tega verza je jasno razvidno, da ni namišljena. Iz Bhagavad-gīte izvemo, da polbogovi in Vsevišnji Gospod sočasno obstajajo v telesni obliki in da je Gospod Kṛṣṇa sac-cid-ānanda, večen ter poln blaženosti in vednosti. Tudi Vede pravijo, da je Vrhovna Absolutna Resnica ānanda-mayo 'bhyāsāt, kar pomeni, da je po naravi polna blaženosti in da ima nešteto vzvišenih lastnosti. V Gīti Gospod pravi, da se pojavlja na tem svetu, čeprav je aja (nerojen). To so dejstva, ki jih moramo spoznati ob proučevanju Bhagavad-gīte. Branje Gīte nas ne more privesti do zaključka, da je Vsevišnji brezoseben. Glede na besede Gīte je monistična filozofija, ki jo zagovarjajo impersonalisti, napačna. Iz vsega povedanega je jasno, da Gospod Kṛṣṇa, Vrhovna Absolutna Resnica, ni brezobličen in da je oseba.