PETO POGLAVJE

VERZ 1:
Arjuna je rekel: O Kṛṣṇa, najprej praviš, naj se odpovem delovanju, potem pa mi priporočaš delovanje z vdanostjo. Prosim Te, da mi zdaj dokončno poveš, kaj je boljše.

VERZ 2:
Vsevišnji Gospod je odgovoril: Tako odpovedovanje delovanju kot delovanje z vdanostjo vodita k osvoboditvi, toda vdano služenje je boljše od odpovedovanja delovanju.

VERZ 3:
Kdor ne zavrača sadov svojega delovanja niti nima želje po njih, zmeraj živi v odpovedi. Ker se je dvignil nad nasprotja, o Arjuna močnih rok, se zlahka reši materialnih vezi in je popolnoma osvobojen.

VERZ 4:
Samo nevedni ljudje pravijo, da se vdano služenje [karma-yoga] razlikuje od analitičnega proučevanja materialnega sveta [sāṅkhye]. Resnično učeni zagotavljajo, da tisti, ki se dosledno drži ene od teh dveh poti, doseže rezultat obeh.

VERZ 5:
Kdor ve, da je mogoče cilj filozofije sāṅkhye doseči tudi z vdanim služenjem, in zato razume, da sta analitično proučevanje materialnega sveta in vdano služenje enakovredna, vidi vse v pravi luči.

VERZ 6:
Kdor se samo odpove delovanju, ne da bi vdano služil Gospodu, ne more biti srečen. Pameten človek, ki se posveti vdanemu služenju, pa zelo hitro doseže Vsevišnjega.

VERZ 7:
Kdor je čista duša, ki vdano služi Gospodu ter obvladuje um in čute, je pri srcu vsakomur in tudi njemu je pri srcu vsakdo. Čeprav zmeraj deluje, nikoli ne postane žrtev svojih dejanj.

VERZ 8-9:
Čeprav človek z božansko zavestjo gleda, posluša, tipa, vonja, jé, se premika, spi in diha, zmeraj ve, da pravzaprav ne dela ničesar. Medtem ko govori, izloča, sprejema ter odpira in zapira oči, se namreč ves čas zaveda, da gre pri tem le za stik materialnih čutov s predmeti čutne zaznave in da sam v to ni vpleten.

VERZ 10:
Tistega, ki opravlja svojo dolžnost brez navezanosti in sadove dela prepušča Vsevišnjemu Gospodu, se ne dotaknejo posledice grehov, kakor lotosovega lista ne zmoči voda.

VERZ 11:
Yogīji se odrečejo navezanosti ter s telesom, umom, inteligenco in celo s čuti delujejo samo zato, da bi se očistili.

VERZ 12:
Neomajno vdana duša doseže popoln mir, saj rezultate vseh svojih dejanj daruje Meni. Kdor ni povezan z Vsevišnjim in hlepi po sadovih svojega dela, pa postane ujetnik svojih dejanj.

VERZ 13:
Ko utelešeno živo bitje postane samoobvladano in se v mislih odreče vsem dejanjem, srečno prebiva v mestu z devetimi vrati [v materialnem telesu], pri čemer niti ne deluje niti ni povzročitelj delovanja.

VERZ 14:
Utelešena duša, gospodar mesta svojega telesa, ne opravlja dejanj, ne napeljuje ljudi k delovanju, niti ne ustvarja sadov delovanja. Vse to je delo guṇ materialne narave.

VERZ 15:
Vsevišnji Gospod prav tako ne vzame Nase grešnih in pobožnih dejanj utelešenih živih bitij. Živa bitja so zaslepljena, kajti njihovo pravo znanje prekriva nevednost.

VERZ 16:
Ko pa si človek pridobi znanje, luč znanja razprši nevednost in mu razodene pravo naravo vsega, kakor sonce osvetli vse, ko pride dan.

VERZ 17:
Kdor usmeri inteligenco, um in vero na Vsevišnjega in čigar edino pribežališče je Gospod, si pridobi popolno znanje ter se tako povsem očisti dvomov. Tak človek lahko neovirano napreduje na poti osvoboditve.

VERZ 18:
Ponižni modreci, obdarjeni z resničnim znanjem, ne razlikujejo med učenim in plemenitim brāhmaṇo, kravo, slonom, psom in psojedcem [človekom, ki ne pripada nobeni kasti].

VERZ 19:
Tisti, katerih um je nespremenljiv in nevznemirjen, so že premagali rojstvo in smrt. Popolni so kakor Brahman in so tako že v njem.

VERZ 20:
Človek, ki se niti ne veseli, kadar doživi kaj prijetnega, niti ne obžaluje, kadar ga doleti kaj neprijetnega, ki ima neomajno inteligenco, ki ni v iluziji in pozna znanost o Bogu, je že razvil transcendentalno zavest.

VERZ 21:
Tistega, ki je dosegel osvoboditev, materialno čutno uživanje ne privlači. Tak človek je zmeraj v transu in uživa zadovoljstvo v sebi. Ker je dosegel samospoznanje, uživa brezmejno srečo, saj je osredotočen na Vsevišnjega.

VERZ 22:
Užitki, ki se porajajo ob stiku materialnih čutov s predmeti čutne zaznave, so izvor nesreče. Taki užitki imajo začetek in konec, o Kuntījin sin, zato moder človek v njih ne najde zadovoljstva.

VERZ 23:
Kdor se nauči mirno prenašati pobude materialnih čutov ter obvlada želje in jezo še preden zapusti materialno telo, ima neomajno zavest in je srečen na tem svetu.

VERZ 24:
Tisti, ki doživlja srečo v sebi, ki je dejaven in se radosti v sebi ter katerega cilj je v njem samem, je dejansko popoln mistik. Osvobojen je v Vsevišnjem in nazadnje doseže Vsevišnjega.

VERZ 25:
Tisti, ki so se dvignili nad dvojnosti, porajajoče se iz dvomov, ki so z umom dejavni v sebi, ki zmeraj delujejo za blagor vseh živih bitij in so osvobojeni vseh grehov, dosežejo osvoboditev v Vsevišnjem.

VERZ 26:
Tistim, ki ne poznajo jeze in nimajo materialnih želja, ki so dosegli samospoznanje in obvladali um ter si vztrajno prizadevajo doseči popolnost, je zagotovljena skorajšnja osvoboditev v Vsevišnjem.

VERZ 27-28:
Transcendentalist, katerega cilj je osvoboditev, prekine stik z vsemi zunanjimi predmeti čutne zaznave, usmeri pogled med obrvi in zadržuje vdih in izdih v nosnicah ter tako obvlada um, čute in inteligenco. Tako se reši želja, strahu in jeze. Kdor je zmeraj v tem stanju, je vsekakor osvobojen.

VERZ 29:
Kdor je popolnoma zavesten Mene in ve, da sem končni uživalec vseh žrtvovanj in askeze, vrhovni gospodar vseh planetov in polbogov ter dobrotnik vseh živih bitij, se reši materialnega trpljenja in doseže mir.