DRUGO POGLAVJE

VERZ 1:
Sañjaya je rekel: Ko je Madhusūdana, Kṛṣṇa, videl Arjuno polnega usmiljenja, potrtega in solznih oči, je spregovoril.

VERZ 2:
Gospod Kṛṣṇa, Vsevišnja Božanska Osebnost, je rekel: Dragi Moj Arjuna, kako to, da te je prevzela ta nečistost? Niti najmanj ne pristoji človeku, ki pozna vrednost življenja, in ne vodi k višjim planetom, temveč v sramoto.

VERZ 3:
O Pṛthin sin, ne vdaj se tej ponižujoči nemoči. Ne pristoji ti. Odvrzi to malenkostno slabost srca in vstani, o zmagovalec nad sovražniki.

VERZ 4:
Arjuna je rekel: O ubijalec sovražnikov, o Kṛṣṇa, ki si ubil demona Madhuja, kako naj se v bitki s puščicami zoperstavim možem, kot sta Bhīṣma in Droṇa, ki sta vredna mojega čaščenja?

VERZ 5:
V tem svetu bi se bilo bolje preživljati z beračenjem, kakor pa živeti za ceno življenj velikih duš, mojih učiteljev. Čeprav ti želijo materialno korist, so mi vendarle nadrejeni. Če jih ubijem, bo vse, kar uživamo, omadeževano s krvjo.

VERZ 6:
Ne vemo, kaj je bolje: premagati jih ali biti premagani. Če ubijemo Dhṛtarāṣṭrove sinove, ne bi smeli več marati za življenje. Pa vendar Dhṛtarāṣṭrovi sinovi stojijo zdaj pred nami na bojišču.

VERZ 7:
Zdaj sem zmeden in ne vem, kaj je moja dolžnost, zaradi skoposti srca pa sem izgubil ves mir. Zato Te prosim, da mi jasno poveš, kaj je najbolje zame. Zdaj sem Tvoj učenec in Tebi predana duša. Prosim Te, pouči me.

VERZ 8:
Nikakor ne morem pregnati žalosti, zaradi katere mi drevenijo čuti. Ne bo mi je uspelo premagati niti, če osvojim cvetoče kraljestvo brez primere na Zemlji in si pridobim oblast, kakršno imajo polbogovi v raju.

VERZ 9:
Sañjaya je rekel: Ko je Arjuna, zmagovalec nad sovražniki, izgovoril te besede, je dodal: „Govinda, ne bom se bojeval,“ in utihnil.

VERZ 10:
O Bharatov potomec, tedaj je Kṛṣṇa sredi obeh vojska potrtemu Arjuni dejal sledeče.

VERZ 11:
Vsevišnji Gospod je rekel: Medtem ko govoriš učene besede, žaluješ za tistim, kar ni vredno žalosti. Modri ne žalujejo niti za živimi niti za mrtvimi.

VERZ 12:
Nikoli ni bilo časa, ko Mene, tebe in vseh teh kraljev ne bi bilo, pa tudi v prihodnosti ne bo nihče od nas prenehal obstajati.

VERZ 13:
Kakor utelešena duša v tem telesu neprekinjeno prehaja od otroštva do mladosti in starosti, tako duša tudi ob smrti preide v drugo telo. Razumnega človeka taka zamenjava telesa ne zmede.

VERZ 14:
O Kuntījin sin, sreča in nesreča nastopita za kratek čas, zatem pa izgineta, in sta kakor zima in poletje, ki prideta in odideta. Izvirata iz čutne zaznave, o Bharatov potomec, in človek se ju mora naučiti mirno prenašati.

VERZ 15:
O najboljši med ljudmi [Arjuna], kdor je nevznemirjen in stanoviten tako v sreči kakor v nesreči, je vsekakor vreden osvoboditve.

VERZ 16:
Tisti, ki so videli resnico, so zaključili, da neobstoječe [materialno telo] ni trajno in da se večno [duhovna duša] ne spreminja. Do tega zaključka so prišli s proučevanjem narave obojega.

VERZ 17:
Vedi, da je tisto, kar prežema celo telo, neuničljivo. Nihče ne more uničiti nesmrtne duše.

VERZ 18:
Materialno telo neuničljivega, neizmerljivega, večnega živega bitja bo gotovo preminilo. Zato se bojuj, o Bharatov potomec.

VERZ 19:
Kdor misli, da je živo bitje ubijalec ali pa da je lahko ubito, je v nevednosti, kajti duša ne ubija in ne more biti ubita.

VERZ 20:
Duša se nikoli ne rodi in nikoli ne umre. Ni nastala, ne nastaja in ne bo nastala. Nerojena je, večna, zmeraj enaka in prvobitna. Ni ubita, ko je ubito telo.

VERZ 21:
O Pārtha, kako lahko človek, ki ve, da je duša neuničljiva, večna, nerojena in nespremenljiva, kogar koli ubije ali kogar koli pripravi do tega, da ubija?

VERZ 22:
Kakor človek oblači nova oblačila in odvrže stara, tako duša vstopa v nova materialna telesa ter zapušča stara in nekoristna.

VERZ 23:
Duše ni mogoče razsekati z nobenim orožjem. Ogenj je ne more sežgati, voda je ne more zmočiti, veter pa ne izsušiti.

VERZ 24:
Individualna duša je nezlomljiva in netopljiva, pa tudi sežgati ali posušiti je ni mogoče. Večna je, povsod bivajoča, nespremenljiva, nepremakljiva in zmeraj enaka.

VERZ 25:
Rečeno je, da je duša nevidna, nedoumljiva in nespremenljiva. To vedoč, ne bi smel žalovati za telesom.

VERZ 26:
Če pa misliš, da se duša [ali celota življenjskih znakov] vsakič rodi in za zmeraj umre, o Arjuna močnih rok, še zmeraj nimaš razloga za žalost.

VERZ 27:
Kdor se rodi, gotovo tudi umre, kdor umre, pa se zagotovo znova rodi. Zato v vsakem primeru opravi svojo dolžnost in pri tem ne tarnaj.

VERZ 28:
Vsa ustvarjena bitja na začetku obstajajo v nezaznavni obliki, potem začasno v zaznavni, po uničenju pa so spet nezaznavna. Zakaj bi torej žaloval?

VERZ 29:
Nekateri vidijo dušo kot čudo, nekateri jo opisujejo kot čudo, nekateri poslušajo o njej kot o nečem čudežnem, nekateri pa je niti potem, ko so poslušali o njej, nikakor ne morejo razumeti.

VERZ 30:
O Bharatov potomec, tistega, ki prebiva v telesu, ni mogoče nikoli ubiti. Zato ti ni treba žalovati za nobenim živim bitjem.

VERZ 31:
Vedi, da glede na dolžnost, ki jo imaš kot kṣatriya, zate ni boljšega opravila od bojevanja na podlagi religioznih načel. Zato se ne obotavljaj.

VERZ 32:
O Pārtha, srečni so kṣatriye, katerim se taka priložnost za bojevanje sama ponudi in jim odpre vrata rajskih planetov.

VERZ 33:
Če pa se odrečeš bitki in tako ne izpolniš svoje religiozne dolžnosti, boš zaradi zanemarjanja dolžnosti nedvomno zabredel v greh in tako izgubil sloves bojevnika.

VERZ 34:
Ljudje bodo zmeraj govorili o tvoji sramoti, za uglednega človeka pa je nečast hujša od smrti.

VERZ 35:
Veliki generali, ki so visoko cenili tvoje ime in slavo, bodo mislili, da si bojišče zapustil zgolj iz strahu, zato te bodo imeli za nepomembnega.

VERZ 36:
Sovražniki te bodo obrekovali in omalovaževali tvojo moč. Kaj bi bilo lahko zate bolj boleče od tega?

VERZ 37:
O Kuntījin sin, ali boš padel na bojišču in odšel na rajske planete ali pa boš zmagal in užival kraljestvo na Zemlji. Zato odločno vstani in se bojuj.

VERZ 38:
Bojuj se, ker je to tvoja dolžnost, in ne razmišljaj o sreči in nesreči, izgubi in dobičku ter zmagi in porazu. Tako ne boš nikoli zabredel v greh.

VERZ 39:
Do zdaj sem ti podajal znanje v obliki analitične študije duše in telesa, zdaj pa poslušaj še o delovanju brez želje po čutnem uživanju. O Pṛthin sin, če si pridobiš to znanje in deluješ v skladu z njim, se lahko osvobodiš spon, ki so posledica delovanja.

VERZ 40:
Človek, ki gre po tej poti, ničesar ne izgubi in nikoli ne nazaduje, že majhen napredek pa ga lahko reši pred najstrašnejšo nevarnostjo.

VERZ 41:
Tisti, ki gredo po tej poti, so neomajni v svoji odločnosti in imajo en sam cilj. Inteligenca neodločnih, o ljubljeni sin Kurujev, pa je zelo razvejana.

VERZ 42-43:
Ljudje omejenega znanja so zelo privrženi lepo zvenečim besedam Ved, ki priporočajo razne obrede in žrtvovanja, z opravljanjem katerih se človek lahko dvigne na rajske planete, se rodi v dobri družini, si pridobi moč in tako dalje. Željni čutnega uživanja in življenja v obilju, pravijo, da ne obstaja nič višjega od tega.

VERZ 44:
V umu tistih, ki so preveč navezani na čutno uživanje in materialno obilje ter so jih te stvari zmedle, se nikoli ne porodi trdna odločenost vdano služiti Vsevišnjemu Gospodu.

VERZ 45:
Vede obravnavajo predvsem tri guṇe materialne narave. O Arjuna, dvigni se nadnje. Preseži vsa nasprotja ter skrb za dobiček in varnost in deluj skladno s svojo duhovno naravo.

VERZ 46:
Vse, za kar uporabljamo majhen vodnjak, lahko hkrati opravimo v velikem jezeru. Vse cilje Ved pa lahko doseže, kdor pozna njihov končni cilj.

VERZ 47:
Pravico imaš opravljati svojo dolžnost, nisi pa upravičen do sadov delovanja. Nikoli si ne pripisuj rezultatov svojega dela in nikoli ne pomisli na to, da ne bi izpolnil svoje dolžnosti.

VERZ 48:
Pri opravljanju svoje dolžnosti bodi uravnovešen, o Arjuna, in ne bodi navezan na uspeh in neuspeh. Taka samoobvladanost se imenuje yoga.

VERZ 49:
O Dhanañjaya, z vdanim služenjem se od daleč izogni vsem ničvrednim dejanjem in se s tako zavestjo predaj Gospodu. Tisti, ki želijo uživati sadove svojega dela, so skopuški.

VERZ 50:
Kdor vdano služi, se že v tem življenju osvobodi tako dobrih kakor slabih posledic delovanja. Zato bi se moral posvetiti yogi, ki je umetnost vsega delovanja.

VERZ 51:
Z vdanim služenjem Gospodu se veliki modreci oziroma bhakte osvobodijo posledic delovanja v materialnem svetu. Tako se rešijo iz kroga rojstva in smrti in dosežejo stanje brez trpljenja [vrnejo se k Bogu].

VERZ 52:
Ko bo tvoja inteligenca zapustila nepredirni gozd iluzije, boš postal ravnodušen do vsega, kar si že in kar še boš slišal.

VERZ 53:
Ko bo tvoj um neomajen v transu samospoznanja in ga ne bo več begal lepo zveneči jezik Ved, boš dosegel božansko zavest.

VERZ 54:
Arjuna je rekel: O Kṛṣṇa, kakšne so lastnosti človeka, čigar zavest je tako prežeta s transcendenco? O čem govori in kako se izraža? Kako sedi in kako hodi?

VERZ 55:
Vsevišnji Gospod je rekel: O Pārtha, ko se človek odreče vsakršnim željam po čutnem uživanju, ki so plod umskega snovanja, se njegov um očisti in najde zadovoljstvo samo v jazu. Za takega človeka pravimo, da ima čisto transcendentalno zavest.

VERZ 56:
Tisti, čigar uma ne vznemirijo niti trojne nadloge, ki ni vzhičen v sreči in ne pozna navezanosti, strahu in jeze, se imenuje modrec stanovitnega uma.

VERZ 57:
Tisti, kogar ne vznemirjata dobro in zlo, ki ga doletita v materialnem svetu, in ki ju niti ne povzdiguje niti ne zaničuje, ima popolno znanje.

VERZ 58:
Kdor lahko umakne čute od predmetov čutne zaznave, kakor želva potegne okončine v oklep, ima ustaljeno, transcendentalno zavest.

VERZ 59:
Utelešeno dušo, ki se vzdrži čutnega uživanja, lahko še zmeraj privlačijo predmeti čutne zaznave. Če pa preneha čutno uživati, ker je izkusila višje zadovoljstvo, postane njena zavest neomajna.

VERZ 60:
O Arjuna, čuti so tako močni in vihravi, da na silo zavedejo celo um razsodnega človeka, ki se trudi, da bi jih obvladal.

VERZ 61:
Kdor ima popoln nadzor nad čuti, ki so zato zmeraj obvladani, in čigar zavest je osredotočena Name, se imenuje človek neomajne inteligence.

VERZ 62:
Ko človek razmišlja o predmetih čutne zaznave, se naveže nanje. Iz navezanosti se razvije poželenje, iz poželenja pa se rodi jeza.

VERZ 63:
Iz jeze se rodi popolna iluzija, ta pa povzroči zmedo v spominu. Zaradi zmede v spominu človek izgubi inteligenco, ko nima več inteligence, pa znova pade v močvirje materialnega življenja.

VERZ 64:
Kdor pa se je rešil navezanosti in odbojnosti ter z upoštevanjem regulativnih načel svobode obvladuje čute, lahko dobi vso Gospodovo milost.

VERZ 65:
Za tistega, ki je tako zadovoljen [ker je zavesten Kṛṣṇe], trojnih nadlog materialnega življenja ni več. V tako zadovoljeni zavesti postane njegova inteligenca kmalu neomajna.

VERZ 66:
Kdor ni povezan z Vsevišnjim [oziroma ni zavesten Kṛṣṇe], nima niti transcendentalne inteligence niti stanovitnega uma, brez katerih ni mogoče najti miru. In kdo je lahko srečen, če ni miren?

VERZ 67:
Kakor močan veter odnese čoln na vodi, tako lahko že en sam od neobvladanih čutov, na katerega se osredotoči um, odnese človekovo inteligenco.

VERZ 68:
O Arjuna močnih rok, kdor čutom omeji stik s predmeti čutne zaznave, ima vsekakor neomajno inteligenco.

VERZ 69:
Kar je za vsa bitja noč, je za samoobvladanega čas budnosti, kar je za vsa bitja čas budnosti, pa je za introspektivnega modreca noč.

VERZ 70:
Kdor je kljub nenehnemu toku želja nevznemirjen kakor ocean, ki se ne razburka, čeprav ga nenehno polnijo vanj stekajoče se reke, edini lahko doseže mir, kdor se trudi, da bi tem željam ustregel, pa miru ne bo našel.

VERZ 71:
Samo tisti, ki se odreče vsem željam po zadovoljevanju čutov, ki je brez želja, ki si ne lasti ničesar in je brez lažnega ega, lahko doseže resnični mir.

VERZ 72:
To je duhovno in božansko življenje, in kdor ga doseže, se reši iluzije. Če je v takem stanju tudi v trenutku smrti, lahko vstopi v Božje kraljestvo.